Šla sem do svojega še zapakiranega kovčka in iz njega vzela svoj svilnat rdeč plašč. Zazehala sem in se odpravila v kopalnico.

Slabo uro kasneje, sem umita stala pred kovčkom. Bolje povedano, pred kovčki. Pred mano je bilo vsaj 13 kovčkov, kako za vraga bom našla svojo šolsko uniformo in prave čevlje? Slabe volje sem začela brskati po kovčkih. Spomnim se, da mi je papa rekel, da me je vpisal na neko elitno Akademijo v bližini Londona. Kolikor sem videla na internetu, gre za prestižno šolo za otroke vplivnih (ter seveda bogatih) ljudi. Za uniformo sta predpisana modro krilo in jopič (blazer) s šolskim grbom. Kar se tiče zgornjega dela in čevljev, lahko oblečemo karkoli, dokler je v šolskih barvah- modri in beli.

Po petih kovčkih mi je končno uspelo najti uniformo in primerno bluzo. Odločila sem se za Saint Laurent bluzo in bele Jimmy Cho čevlje z visokimi petami. V roke sem vzela uniformo in se šla preobleč v kopalnico. Odločila sem se za nežen make-up look, predvsem zato, ker mi je zmanjkovalo časa. Kljub časovni stiski pa nisem pozabila na Cartier ogrlico in prstane. Ko sem prej iskala uniformo, sem našla tudi svoj nahrbtnik. Vzela sem ga v roke in zapustila spalnico.

Papa je vztrajal, naj stanujem v penthouse-u enega izmed naših mnogih hotelov po svetu. Stanovanje je res ogromno, včeraj pa sem bila preveč utrujena, da bi si ga ogledala. Po dveh napačnih zavojih sem končno prispela do kuhinje. Kmalu pa sem ugotovila, da v hladilniku -logično- ni hrane. Sploh ne vem, kaj se je dogajalo z mojimi mislimi.

Odpravila sem se do dvigala. Preden sem vstopila, sem iz stojala vzela svoj dolg, rdeč Burberry plašč.

Ker sem vedela, da bom od 86. do 1. nadstropja potrebovala vsaj 5 minut, sem se odločila poklicati očeta. Na pamet sem vpisala številko v telefon in pritisnila kliči.

"эй возлю́бленная," se je oglasil moj oče. "Živjo papa,'' sem odgovorila. Pogledala sem na številke v dvigalu, bila sem na 73. nadstropju. "Kaj novega, Stasia? Upam, da si že na poti v šolo?" Zavzdihnila sem in zastokala: "Sploh ne začni. Zakaj točno moram danes v šolo? Dobro veš, da bi lahko šolo končala že v Rusiji, ampak ne, nujno moram še dve leti hoditi v šolo s temi идио́тов. Ali veš kako hudo je vedno znova poslušati snov, ki sem jo znala že v 5. razredu?''
Na drugi strani telefona sem zaslišala globok smeh. Obrnila sem z očmi. "Zakaj imam občutek, da zavijaš z očmi Stasia?" mi reče papa. "Ha ha, le zakaj,'' mu odgovorim s sarkazmom, "Če se že ravno pogovarjava, kako bom prišla do akademije? Prosim ne reči mi, da me bo spet pobrala limuzina." Oče mi takoj odgovori: "Sem že upal, da boš vprašala. Pred 2 urami so pripeljali tvoje avtomobile. Vprašaj na recepciji za svoje ključe. Konstantin se ti pridruži jutri.''
Spet sem pogledala na številke na steni: 35. nadstropje.

Na telefonu sem slišala svojega strica, ki kriči na očeta, Čeprav sem v Londonu šele en dan, že pogrešam Rusijo in ljudi v njej. Vsaj Konstantin pride jutri. Iz misli me predrami očetov glas: "Hej, Stasia, oprosti ampak Vlad me očitno spet nekaj rabi. Kot vedno, imam nekaj ljudi, ki ti bodo sledili, a te ne bodo motili, če ne bo kaj nujnega. Kaj imaš na sebi?" Moj odgovor je že natreniran, ker sem ga tolikokrat ponovila: "solzivec, električni paralizator in sledilnik v desnem uhanu. "
"отли́чный. Uživaj in brez pretepov prvi dan, prosim. я тебя́ люблю́."
Z nasmeškom na obrazu mu odgovorim "я тебя́ люблю́, papa."

Ko zaključim klic, zaslišim zvok, ki nakazuje prvo nadstropje in vrata dvigala se odprejo.
Čas za šolo, ali po mojem mnenju boljša izbira besed: čas za pekel.



Prevodi:

· papa: oče, oči

· эй возлю́бленная: živjo/hej, ljubica (sliši se čudno, vem, v angleščini je darling, se veliko bolje sliši)

· идио́тов: idioti

· отли́чный.: super, odlično

· я тебя́ люблю́: rad/a te imam