KAJA ADAMS
Ne, to ni mogoče. Ne more biti. "To je štos, ne?" se poskusim nasmejat, a Nika zmaje z glavo. Nenadoma me prešine: "Koliko časa je mrtva?" "3 minute, zakaj?" "Lahko jo pozdravim!" vzkliknem in skočim iz postelje. "Kaja, dobro jutro, ne moreš zdraviti mrtvih!" me pogleda Nika, kot bi se bala za moje duševno zdravje. "Glej in se uči!" ji odgovorim in stečem do Stelline sobe. Zraven njene postelje je Lili, ki joka. Stello primem za roko in skozi mene steče zdravilna magija. Prosim, prosim, oživi... "Brezveze, Kaja. Zaman se trudiš," reče Nika a jo s pogledom takoj utišam. In nenadoma se zgodi čudež. Stellina roka se premakne, spet zadiha in odpre oči. Kaj bi dala, da bi fotografirala Nikin izraz na obrazu, bil je za crknit smešen. "Ssssstella??? KKKakkOOO??" vpraša Nika. "A nisi vedela, da lahko obujam ljudi nazaj v življenje? Sicer to lahko storim le pet minut po njegovi smrti, če pa koga zadene magični urok, mu ne morem pomagati," razložim Niki. "Stella, kam bomo šli pa zdaj?" zaskrbljeno vpraša Lessie.
"Morate iti v Demonijo, tam vas Angeli ne bodo našli," reče Stella. "Kaj pa Lessie in Vita? Obe sta Angela," opomnim Stello. "Prepričana sem, da Angelom v Angeliji ne bo hudega." Ha, v Angeliji sigruno ne! Itak je pri njih sistem razpadel že sto let nazaj, kaj bi se zdaj sekirali?! Je pa nekaj: Stella je mirna. Ne vem, kako je lahko, ko je bila še pred petimi minutami mrtva. "Torej, pojdite. Portal vas že čaka." "Čakaj, 'pojdite'? Ne greš z nami?" vpraša Nika. "Stella ji odgovori: "Nika, poglej me. Ne bi zdržala poti do tja. In sploh, moram počivati in še zmeraj sem na infuziji. Ne morem." "Kaj pa boš, če bolnišnico bombardirajo?" vpraša Nika, "kaj boš potem?" "Poskusila bom preživeti," se nasmehne. Spogledamo se. "Pojdite, ni veliko časa." "Adijo, Stella," rečem in se obrnemo ter stečemo ven, do zadnjih vrat in čeznja ven, do portala. Portal je v bistvu pri nas nekakšna luknja v teh, za Angele pa je dvigalo, ki je prozorno. Objamem Lessie in Vito. Dolgo časa se ne bomo videli. "Lessie, ubogaj Vito, ok?" Lessie pokima. "Pazi nanjo, prosim," se obrnem k Viti. "Bom," reče Vita, "obljubim." Tako se poslovimo in vsak gre v svojo smer. Spustimo se po dolgem toboganu in končno pristanemo v nizkem predoru, po moje je visok malo več kot 2 metra. Stene so iz kovine. Nekakšna dolga soba. Izza vrat na koncu sobe pride Phoenix, hči Kralja Demonov. Ko nas zagleda, se nasmehne in zavpije: "Živijo, kako smo?" "Je bilo že bolje," zamahnem z roko. Phoenix se zresni: "Ja, vem kaj seje zgodilo. A je Stella ok? Slišali smo, da je umrla, a če bi, bi se pokazala tu. Saj veste, sem pridejo Demoni, ko umrejo." "Mi nismo mrtvi, ne?" preveri Nika. "Itak, da ne," reče Phoenix, "tisti, ki pridete sem na obisk svojih prednikov, ali pa da bi malo žiiveli tu, greste lahko kadarkoli nazaj na Zemljo. Mrtvi tega ne morejo. No, pridite z mano! Jan, Gal in ostali so že tu, pokažem, kje je vaša soba!" Očitno bomo spali vsi v isti sobi? Phoenix Niko napoti v eno sobo, mene pa v drugo. Na temu hodniku so stene iz kamna, okoli kamnov pa teče oranžna lava. Prav čarobno je. Stopim v našo sobo. Presenetljivo velika je, je pa res, da nas bo tukaj spalo šest. Le Hope ni. "Živjo," reče Lili fantom, ki hodijo gor in dol po sobi. "Živjo," reče Jan, "kako je s Hope?" "Bolje ji gre, kmalu pride sem, samo malo se postavi nazaj," zdrdra Lili. In nenadoma s eza nami odprejo vrata. Phoenix. "Oči bi rad, da se vsi Demoni zglasijo v Zbiralni dvorani," reče.
*************************************************************************************************************************************
Evo, nov del! Lajkite in komentirajte, če vam je všeč! Hvala vsem tistim, ki berete mojo zgodbo, med drugimi tudi PercyPotterfan in Cookies.
Lp, Kattie