Noč je minila mirno, seveda smo spale le kakšne 3 ure. oziroma vsaj jaz. Kot vedno se prebudim prva. "Oh, zagotovo imam grozno frizuro" pomislim in stečem v kopalnico. Tam se preoblečem v kavbojke in pulover in seveda se tudi počešem, ker če ne bi cel dan izgledala kot pošast. Za nas začnem pripravljati zajtrk, ker vem da se bosta punci kmalu zbudili. Zojini starši so že zdavnaj odšli v službo, zato sem sproščena. "Počitnice so prav super!" pomislim. Puncama so zadišala sveže pečena jajčka, in ju že slišim kako hodita po stopnicah: "O kako pa tu diši", je Tara skoraj zapela. Zoja pa me gleda vsa nasmejena in čisto sveža. "Vedve kar sedita, samo še na krožnike naložim. Bi katera še sok?" vprašam a obedve odkimata. Še sama prisedem in nato pričnemo jesti. "Še navadna jajčka znaš pripraviti perfektno, in odlično so začinjena." reče Tara. Uspe se mi le nasmehniti. V kuhanju že nekaj časa uživam in uporabljam ga, da pobegnem stran od mojih misli. Všeč mi je, ker me zaposli. "Res mi je všeč, da vama je moja hrana dobra, ampak ni pa mi treba govoriti, da je odlična." odvrnem. "No, če ti tako praviš, ampak jaz jih zagotovo ne znam pripraviti tako dobrih." reče Zoja, nato pa jemo naprej. Vstanem in nesem posodo v korito. Tara iz predala vzame piškote, da jih bomo lahko jedle med slikanjem na platno....
Po dveh dolgih urah smo sedaj zadovoljne s sliko. Narisale smo knjige, in kavo pred njimi. "Sej je kar v redu izpadlo." rečemo v en glas. Predlagam da gremo v gozd na sprehod in naredimo kakšne lepe fotografije. "Zdaj vse cveti, tako da je ravno pravi čas!" rečem, Zoja pa doda: " Pohiteti moramo, da ujamemo še pravo jutranjo svetlobo." . Spakirale smo in zdaj že tečemo po gozdu do naše najljubše jase. Izgleda vsa sveža in cvetoča. Cela v zeleni, rdeči, rumeni, rozni in beli barvi. Pod košatim drevesom letajo metulji in vse izgleda tako pravljično. Bolj kot po navadi, na tej isti jasi. Zatopljena v razmišljanje ne slišim Zoje in Tare, kako pojeta in vriskata in se smejita. "Ej, Kristina, pridi! Vidiva kako te mami, ne stoj tam in se nama pridruži!", a namesto da bi stekla za njima, se mi je svet začel megliti. Nisem več prepoznala določenih barv in nisem več videla pisanih rož. Videla sem le še obrise. Vedno bolj sem se potapljala v neko brezno brez konca. Izgubili so se še obrisi dreves, Zoje in Tare, zadnja stvar katere sem se še oklepala. Takrat se je vse končalo... Izgubil se je čas (zato pišem v pretekliku) in tako tudi vse poznano...

____________________________________________________________

Halo!
Tukaj je nov del zgodbe, upam da vam je včeč.
Oprostite, ker sem vas pustila tako dolgo čakati, naslednji del pride hitro ker ga imam v zvezku že napisanega, ampak bo malo krajši zato da ostane napeto.
Hvala ti Slaygwrl za to podporo! Slaygwrl je nova na PILovi spletni strani, izrečit ji toplo dobrodošlico, jo spodbudite da tudi ona začne pisati odlične zgodbe ali pa ji pustite naročnino!

Če vam je moja zgodba všeč in jo podpirate, jo všečkajte. Če pa imate kakšno pripombmo/ možnost izboljšave pa le pustite tudi komentar.
Hvala vam!

Lola <33