Črnina, prostorna in prazna. Kruta in neusmiljena, ne da ti vedeti nič. "Kako sem se sploh znašla tu? Kaj se mi je zgodilo?" sem se vprašala v mislih. A odgovor ni bilo v nobenem še tako skritem kotičku mojih možganov. Nobene pomoči, nobenega namiga, nobenega še tako težkega matematičnega računa do izhoda. "Jto občutek po smrti?" sem se vprašala. Globoka, kričeča tišina, ki ti pusti občutke nemoči in ničvrednosti. Med prsti ne čutiš trave ali betona, čeprav veš da padaš na tla. Vse kar sem lahko občutila je bil zrak, bila sem v neskončno velikem prostoru, brez začetka in konca. Kot, da bi lebdela v zraku, brez vetra v laseh ali kakršnegakoli kančka adrealina. Poskušala sem odpreti oči. Bile so težke, težke kot kamenje in nobena sila jih ne bi mogla odpreti. Še nekajkrat sem jih poskusila odpreti, ali vsaj premakniti prst, pa mi ni uspelo. Ko sem že hotela obupati in se sprijazniti z dejstvom, da sem dokončno in za vedno ujeta s svojimi mislimi sem zaslišala pretakanje vode. "Verjetno so samo prisluhi, saj blizu jase kjer smo bile s puncama sploh ni nobene reke ali potočka" sem pomislila. A pretok vode je postajal vse močnejši, da me je začela boleti glava. Vedno in vedno močneje, da sem dobila migrene. Po vsej tej smrtni tišini, ni moglo biti drugače. Oči mi je zalila bela meglica, in mislila sem, da bom oslepela. Prostor je začelo napoljnjevati še šumenje listov v vetru in ptičje petje. Zvoki mi sami, niso več povzročali problem. Po mislih se mi je podilo le eno vprašanje: "Kje sem?" sem si znova in znova ponavljala. Pod rokami, sem začutila najmehkejšo travo, ki je kadarkoli rasla. Upala sem si odpreti oči in zagledala sem nekaj, česar človeško oko še ni videlo....

_______________________________________________________________

Živijo!
Oprostite mi, da je tale del malce krajši, naslednji pa bo zagotovo tako dolg, da bo nadomestil tale precej prazen del zgodbe. Imam ga že spisanega v zvezku, tako da nič se bat, pride kaj kmalu!

Če vam je zgodba všeč, jo všečkajte.
Če vam kaj ni po godu, opazite slovnične napake, bi me radi pohvalili ali predlagali kaj glede zgodbe, pa mi mirno pišite v komentarje.
Če ne želite zamuditi naslednjih delov, in me želite podpreti pri pisanju pa se seveda lahko tudi naročite name.

Hvala vam za vašo podporo, še enkrat hvala Slaygwrl, ki me spodbuja da ne odneham z zgodbo!
Naročite se tudi nanjo (https://www.pil.si/pilovci/id-4365), ji v kotiček napišite kakšno spodbudno besedo ali pa se naročite nanjo.

Z Slaygwrl sva razmišljali, da bi začeli v hvalilnico tudi objavljati fanarte od zgodbe Nasmejana in njenih likov. V kolikor bi se tudi vi radi pridružili tej dejavnosti mi prosim pišite v kotiček, da se zmenimo kako in kaj.
Se vam to sploh zdi dobra ideja?

Hvala vam!

Lola<33