Ko sem te izgubila,
sem hudo bolečino začutila,
žalost in tesnoba sta me preplavila,
ampak te nikoli ne bom pozabila.

Vedno boš v mojem srcu ostala,
močna bom,saj sem že veliko prestala,
ampak ne ne zmorem,
vseeno se trudim,kolikor le premorem,
ponoči nič ne spim,in celo noč prebedim,
zbežim od doma,gozdni poti sledim.

V gozdu je zelo temačno,
strašljivo,tiho in mračno,
zelo me je strah,
nenadoma se utopim v solzah,
tedaj sem se hitro domov odpravila,
med potjo upam,da sem se prav odločila.

Pridem domov ne morem spati,
bolečino moram iz sebe dati,
ugotovim,da se za brezveze krivim,
da sem ji le ob strani stala,
ampak ne vem zakaj še vedno neznosno trpim,
še vedno sem na čudež čakala,
nihče me ne razume,
saj ne delam brezvezne drame,
nihče me ne dojame,
prav nihče me ne objame,
in si v joku prepevam ne zapusti me,
ne zapusti me.

________________________________
Ja očitno rada pišem žalostne pesmi hehe.
No za to sem se posebej potrudila,saj ima
res globoko sporočilo.
Upam,da vam je všeč,dobrodošle so kritike in lajki.

bye
Girl7