Hejla! :grinning:Ok, zej pa že reeeeeeeeeeeeeeeeeeees dugo cajta nism pisala.:clock1::clock2::clock3::clock4::clock5::clock6::clock7::clock8::clock9::clock10::clock11::clock12::clock130::clock230::clock330::clock430::clock530::clock630::clock730::clock830::clock930::clock1030::clock1130::clock1230: Ampak sem imela preveč dela za šolo.:expressionless::angry::angry::rage::rage: Zakaj natrpajo vsa ocenjevanja na konec?:rage::scream: Tega res ne razumem.:cold_sweat: No, tu je naslednji del. Uživajte...:hugging::hugging:
---------------------------------------------------------------------------------------------------

4. DEL

*i*Hej, Vic.*i*
*i*Saj zdaj sem že kar v redu.*i*
*i*Ne. Nisem. Kako se je umor tako hitro razvedel, sprašuješ? No, najbrž so za to poskrbeli NDT. Ves čas se hvalijo, koga so kako ubili, kako mučili, koliko krvi je steklo iz koga, ki so ga zabodli. Uh. Sovražim jih. Joj, Maria je pa pametna. Saj vem, da se ti na kaj takega ne bi spomnila v milijon letih. Zdaj pa moram na večerjo.*i*
*i*Pozdravčki,*i*
*i*Megan*i*

VICTORIA

NDT? Kdo so NDT??? Je to krajšava za kaj? Morda za Neumnega Debelega Težaka. Tiho sem se zasmejala svoji zamisli. Zdaj pa konec šale. Vprašala bom očeta. Gospoda Kralja.
Šla sem v njegov kabinet. Nekaj je mrzlično tipkal na računalnik. Zanima me, kaj…?
»Oče?« sem začela.
»O, Victoria. Kaj je?« Tako je opazil, da sem vstopila.
»Kaj pomeni *i*NDT*i*?« sem kar takoj vprašala. V motni svetlobi ne ravno delujoče luči (Kako, da še ne nosi očal? Kako dela v takih pogojih?) nisem mogla ugotoviti, ali je res, ampak… zdelo se mi je, da je prebledel. Oči so se mu razširile, bile so motne. Kot da bi se izgubil v spominih. Njegove roke na tipkovnici so otrpnile. Kaj se dogaja?
»Kaj ne veš?« sem vprašala.
»Ka-kaj? Česa da ne vem?« me je vprašal, ko je nehal gledati spomine.
»Tega, kaj pomeni NDT,« sem že postajala nestrpna.
»Ne-ne, ne vem.« Ojej. Jeclja. Po navadi ne. Nekaj *i*je*i* narobe.
»Dobro, adijo!« sem hitro šla, preden bi me vprašal, zakaj me to zanima.
Kdo bi pa to vedel?
Že vem. Če ne ve nihče, ve *i*on*i*. Najbolj siten podložnik. Gospod Krulež. Tako mu pravim jaz. Ne maram ga. Res ne. Šla sem do njegovega kabineta. Bil je poln knjig. Kot vedno. Tu pa ni niti luči – le sveče. Krulež je sedel na stolu. Bral je staro knjigo. Staro kot on. Ali še dlje.
Gospod je podoben reeees staremu piščancu. Na glavi ima komaj kaj las. Njegova bledikasta polt me spominja na vampirja. Kar me je spomnilo na Megan.
»Khm, pozdravljeni,« sem se odhrkala, da bi ugotovil, da sem tu.
»Kaj želiš?« je zdolgočaseno odvrnil, brez, da bi dvignil njegov špičasti nos iznad knjige.
»Kdo so NDT?« sem vprašala. Krulež je takoj dvignil glavo. Snel si je monokel, ki ga uporablja za branje, ga očistil in si ga posadil nazaj na oko. Brez vprašanj je rekel:
»To so Nedotakljivi.«