Hejlaaa!! Ufff zadnjič sem objavila nadaljevanje... začetek junija hehe:sweat_smile: no nedokončane stvari mi grejo kinda na živce zato sm se odločla da nadaljujem :) pa tudi.... ja no ni važno. (v bistvu sploh ne vem ki sm hotla napisat tu lmao xD)
ja... uživejte:hugging:
-------------------------------------------------------------------

5. DEL

*i*Megan… si mislila NDT kot Nedotakljivi? Ko sem vprašala moj……*i*

MEGAN

Nisem prebrala povedi do konca in nikoli je ne bom. V trenutku, ko sem prebrala tisto besedo, se je pergament zažgal. Ta magija je posebna, ne vem, kako deluje. Vsakič, ko jih omeniš, se zažgejo.
Zato uporabljamo kratico.
»Hej, Megan, pajkec moj, si v redu?« je v sobo vstopila mama. Otrpnila je, ko je na tleh zagledala majhen kupček pepela.
*i*...Hitro pograbim pest dedkovega poslednjega prahu, preden ga razpiha veter...*i*
Ne. Spet spomini. Zakaj me ne morejo pustiti pri miru?! V oči so mi stopile solze… spet.
Mama je izpustila nekakšen *i*»Ooohhhh«*i* in me objela. Spet sem jokala. S solzami sem ji močila njen prekrasen črn plašč.
»Jutri ti ni treba v šolo, veš?« je rekla, ko sva se ločili ena od druge.
»Ne, v redu je, bom že šla,« sem ji zagotovila z zabuhlimi očmi. Gledala me je še trenutek, potem pa izustila: »Prav,« in šla iz sobe.
Zaslišala sem prhutanje kril. Nisem se vznemirjala, predvidevala sem, da je Marco Polo. Ko sem prišla do okna, pa sem videla, da ni.
Bil je krokar.
Krokar z zlatim obročem iz perja okoli vratu.