Nekega hladnega večera, ko je megla obdajala ulice in tišina prevladovala, je Marko sedel ob oknu svojega majhnega stanovanja. Zunaj je lilo dež, kaplje so praskale po steklih, in vsakih nekaj minut je bilo mogoče slišati oddaljen grom. Njegove oči so bile utrujene, vendar ni mogel spustiti pogleda z rožnatega pisma na mizi pred njim. Pisemce je že dolgo nosil s seboj, shranjeno med stranmi starega dnevnika, saj je bil to zadnji pozdrav, ki ga je prejel od nje.
Nekoč je bil njen svetel nasmeh tisti, ki je razsvetlil njegove najtemnejše dni. Ana. Z njo sta delila vse, kar je bilo lepo, vse, kar je bilo grdo, vse, kar je bilo vmes. Njene roke so bile tiste, ki so ga vedno znova dvignile, ko je padel. Z njo je mislil, da bo vse mogoče. A življenje je bilo prehitro. Usoda je bila neusmiljena. Pred dvema letoma so se njene oči zaprle za vedno, ko je padla v brezno, medtem ko sta hodila po hribu, njena noga je zdrsnila in ona ni imela možnosti preživeti.
Pismo, ki je ležalo na mizi, je bilo njeno zadnje. V njem je pisala o svojih sanjah, o želji, da bi živela dlje, o ljubezni, ki je bila večna. Zatopljen v spomine, je z roko pomilil rob pisma, kot bi želel začutiti njen prispevek, njeno bližino, čeprav je vedel, da tega ni več. Vse, kar je ostalo, so bile spomine, ki so mu trgale srce, kot da bi ga z vsakim trenutkom bolj raztrgale.
Marko ni mogel razumeti, zakaj je morala iti. Zakaj ona, zakaj on, zakaj njuna ljubezen, ki je bila tako čista in močna, ni mogla premagati tega trenutka. Ljubila ga je, in on jo je ljubim. Vse, kar je želel, je bilo, da bi lahko spremenil čas, da bi lahko preprečil nesrečo, da bi lahko obdržal tisto, kar je bilo zanj najdragocenejše.
Danes je bil njegov zadnji dan v tem stanovanju. Bil je odločil, da bo končal s temi spomini. A ko je stopil iz stanovanja, je pogledal proti hribu, kjer sta skupaj hodila tiste večere, ko je bilo vse še mogoče. Srce mu je zaigralo v prsih, kot bi slišal njen smeh, kot bi čutil njeno roko v svoji. In tistega trenutka ni mogel več zdržati. Stopil je v dež, preplavljen z žalostjo, in se sprehajal v tisto smer, kamor sta hodila skupaj. Najina pot. Po vsakem koraku se mu je zdel svet praznejši, bolj samoten, a tudi bolj resničen. Ko je dosegel rob hriba, je ustavil in gledal v noč. Vedel je, da tukaj ne bo več korakal naprej. Na tem mestu sta bila skupaj, in tukaj je želel ostati. Z njo.
In tako je srce, preobremenjeno z žalostjo in izgubo, počasi utihnilo v objemu noči, kot da bi se združilo z večnostjo, v kateri ni bilo več prostora za bolečino, samo za spomine na tiste dni, ko sta bila še skupaj.
Nekoč je bil njen svetel nasmeh tisti, ki je razsvetlil njegove najtemnejše dni. Ana. Z njo sta delila vse, kar je bilo lepo, vse, kar je bilo grdo, vse, kar je bilo vmes. Njene roke so bile tiste, ki so ga vedno znova dvignile, ko je padel. Z njo je mislil, da bo vse mogoče. A življenje je bilo prehitro. Usoda je bila neusmiljena. Pred dvema letoma so se njene oči zaprle za vedno, ko je padla v brezno, medtem ko sta hodila po hribu, njena noga je zdrsnila in ona ni imela možnosti preživeti.
Pismo, ki je ležalo na mizi, je bilo njeno zadnje. V njem je pisala o svojih sanjah, o želji, da bi živela dlje, o ljubezni, ki je bila večna. Zatopljen v spomine, je z roko pomilil rob pisma, kot bi želel začutiti njen prispevek, njeno bližino, čeprav je vedel, da tega ni več. Vse, kar je ostalo, so bile spomine, ki so mu trgale srce, kot da bi ga z vsakim trenutkom bolj raztrgale.
Marko ni mogel razumeti, zakaj je morala iti. Zakaj ona, zakaj on, zakaj njuna ljubezen, ki je bila tako čista in močna, ni mogla premagati tega trenutka. Ljubila ga je, in on jo je ljubim. Vse, kar je želel, je bilo, da bi lahko spremenil čas, da bi lahko preprečil nesrečo, da bi lahko obdržal tisto, kar je bilo zanj najdragocenejše.
Danes je bil njegov zadnji dan v tem stanovanju. Bil je odločil, da bo končal s temi spomini. A ko je stopil iz stanovanja, je pogledal proti hribu, kjer sta skupaj hodila tiste večere, ko je bilo vse še mogoče. Srce mu je zaigralo v prsih, kot bi slišal njen smeh, kot bi čutil njeno roko v svoji. In tistega trenutka ni mogel več zdržati. Stopil je v dež, preplavljen z žalostjo, in se sprehajal v tisto smer, kamor sta hodila skupaj. Najina pot. Po vsakem koraku se mu je zdel svet praznejši, bolj samoten, a tudi bolj resničen. Ko je dosegel rob hriba, je ustavil in gledal v noč. Vedel je, da tukaj ne bo več korakal naprej. Na tem mestu sta bila skupaj, in tukaj je želel ostati. Z njo.
In tako je srce, preobremenjeno z žalostjo in izgubo, počasi utihnilo v objemu noči, kot da bi se združilo z večnostjo, v kateri ni bilo več prostora za bolečino, samo za spomine na tiste dni, ko sta bila še skupaj.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
odlična zgodbica in pa tut žalostna. drgač bi te samo rada mičkeno popravila. pazi malo na pravopis. namesto *i*Bil je odločil,....*i* sklepam, da si mislila, "Bil je odločen". pa tuki di napisala, kot da si ti Marko *i*....in on jo je ljubim*i* mislila si "...in on jo je ljubil." kaj ne? samo opozarjam na mičkene pravopisne napakice, a drugače je zgodba odlična. napak prosim ne vzami kot hejt, temveč kot popotnico za prihodnje zgodbe. morda bi si naslednjič zgodbo lahko prebrala še enkrat in našla napake. a ne skrbi. tudi jaz jih med pisanjem storim ogromno in jih ne vidim. drugače pa globoka in žalostna zgodba, a odlično napisana
1
oki,hvala!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Fajn pišeš:grinning:Komaj čakam na nadaljevanje
1
hvala!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful mi je ušeč in zlo dobr si opisala Markovo žalost:cry:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
bravooooooo
dobro pišeš...
ZAKAJ NE NADALJUJEŠ????
dobro pišeš...
ZAKAJ NE NADALJUJEŠ????
0
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica