Nadaljevanje:

Marko je stal na robu hriba, oči oblepljene z dežnimi kapljami, srce težko, kot da bi ga pritisnila vsa teža sveta. Kljub vsemu, kar je storil, da bi jo ohranil v spominu, je bila Ana vedno samo sanje – svetla, a nedosegljiva, kot zvezda na nočnem nebu, ki jo je ljubil z vsem srcem, a ni mogel obdržati. Njena odsotnost je bila luknja v njem, ki jo ni mogel zapolniti, ne z ničemer. Vse je bilo preveč, pregloboko, prehitro za pozabo.

Ko je v tisti trenutek, ob tem obupu in tišini noči, pomislil na vse, kar sta imela skupaj, ga je preplavil nenaden občutek – ni šlo samo za izgubo ljubezni. Bila je tudi izguba časa, neizkoriščenih trenutkov, nasmehov, poljubov, vsega, kar so ljudje običajno jemali za samoumevno. In tu, na tem robu, je spoznal nekaj pomembnega – ni šlo za preprosto potovanje skozi žalost. Gre za razumevanje, da je ljubezen lahko neizogibno minljiva, da se včasih zgodijo stvari, ki jih ne moremo nadzirati, a je kljub vsemu del nas.

Lahko je občutil, kako se v njem nekaj spreminja, kot da bi začel razumevati, da je še vedno del nje, da je vsak trenutek, ki sta ga preživela skupaj, nekaj, kar bo za vedno nosil v sebi. Njene besede iz pisma so mu zvenele v ušesih – »Ljubim te, in če bi kdaj odšla, bi vedno živela v tvojem srcu. Pazi na tebe, da boš srečen.«

Nekaj globoko v njem se je premaknilo. Vzel je globok vdih, čutil je, da kljub vsemu, kljub vsej tej bolečini, ne sme stati v preteklosti. Usoda je bila, kar je bila, in ni je mogel spremeniti. A lahko bi nadaljeval z njenim spominom, lahko bi nosil njeno ljubezen v sebi kot nekaj, kar ga bo vodilo skozi preostanek njegove poti.

Marko je obrnil pogled proti mestnim lučem, ki so se svetile v daljavi. Vzel je zadnji pogled na hrib, kjer sta se nekoč sprehajala, in se počasi obrnil. Ničesar več ni mogel spremeniti. Vendar je začutil, da je prišel trenutek, da gre naprej, da se spomni ne le žalosti, temveč tudi lepote, ki je bila v vsakem trenutku njune skupne poti.

In tisto noč je stopil z roba hriba, z upanjem, da bo kmalu našel pot do novega začetka – čeprav bo vedno nosil del nje v sebi, kot del svoje zgodbe, del svoje duše.

eko : se nadaljuje-the end