"Milojka Amalija Sivec" me pozove učitelj. "Tukaj" se oglasim s pritajenim glasom. Lea in njena sestra Tara se zasmejita mojemu imenu, vsakič znova, ko ga slišita, vendar ne vesta, da ima to ime zame poseben pomen. Namreč, poimenovana sem bila po svoji prateti Milojki, ki je padla med drugo svetovno vojno. No, pa saj ni važno, ker me itak vsi kličejo Mila. Globoko vzdihnem in rečem:"Lahko prosim za trenutek stopim ven?", premolknem "slabost me obdaja." Učitelj prikima in previdno se splazim na hodnik, kjer se usedem na klopco. Pričnem premišljevati, potem pa povsod okoli sebe vidim same vojake. Pomanem si oči in se poskušam prepričati, da samo sanjam. Eden izmed vojakov z zeleno čepico in rdečo zvezdo na uniformi me pograbi in mi zašepeta: "Vse bo vredu, samo z nami moraš". Prestrašeno ga pogledam in se spomnim, kaj mi je pravil dedek, ko sem bila še majhna, mislim,da sem imela nekje šest let.
Milini spomini, 11.3.2017
"No, veš Milčica moja mala, takrat so bili to pomembni ljudje. Tisti z rdečo zvezdo, vidiš sliko, ko je bil tvoj nono še mlad, sem bil jaz. Mi smo bili dobri vojaki, partizani, ki smo želeli osvoboditi Slovenijo. In, veš, če taki'ga hrabrega partizana kdaj srečaš, vedi, da je dober. No, pa saj ga ne boš premlada generacija si."
Realnost:
Od tistega trenutka dalje se ne spomnim ničesar več. S svojimi svetlimi očmi samo gledam, da smo z vojaki vztopili v nekakšno luknjo. Pred sabo zagledam opustošene hiše, bombe in na tisoče vojakov. Eden izmed njih odpre vrata stare hiše in reče:" Poglejte, koga sem pripeljal. Tjašino ta' mlado".