Osuplo in prestrašeno pogledam okrog sebe in opazujem majhen, natlačen prostor. S kotički mojih oči opazim veliko leseno omaro, mogočno krušno peč in nekaj je, kar me še posebej pritegne, koledar za januar 1942. Srce mi tako močno poskoči, da za trenutek neham dihati. Še vedno upam, da so vse samo sanje, a glede na vsa občutja se vedno bolj nagibam k temu, da je vse res. Teta Milojka vame gleda s svojimi svetlimi očmi, ki sem jih podedovala po njej. Vsaj tako je rekel dedek. In on mi je o Milojki povedal še marsikaj in to tako, da sem jo vedno občudovala, ne glede na misel, da že dolga desetletja počiva na pokopališču z drugimi partizani, ki so padli med vojno.
Milini spomini, 21.12.2018:
"No, teta Milojka je bila moja najstarejša sestra. Rodila se je 3.aprila 1925, jaz pa sem na svet prijokal sedem let pozneje 18. novembra '32. Vedno sem jo občudoval.In, ko se je vojna začela me je vsak dan pogumno bodrila,kot, da nje ni nič strah, čeprav je globoko v sebi trepetala od strahu. Pa tudi ostali so jo občudovali. Ko je leta '43 dopolnila 18 let, je že dan po rojstnem dnevu odšla k partizanom. Ne, saj ji ni bilo treba, a želela si je narediti nekaj dobrega za svojo domovino. Ko je zjutraj ob 7.23 odšla s partizanom Jožijem, nam je v slovo povedala le nekaj preprostih, a mogočnih besed: Ko vam bo težko mislite name, kajti, če se ne vrnem sem bila v nebo vzeta zaradi vas, da vas zaščitim. V tistem trenutku je mama zajokala, jaz pa sem žalostno objemal njeno nogo in jo rotil, da naj ostane. 25. januarja 1945, pa je Joži prinesel žalostno vest, Milojka je padla v boju z italijani. Moja mlajša sestra Saška je zajokala, mama pa se je zlomila. Tisti trenutek je bil presunljiv za celotno družino".
Glavo očistim misli in se previdno usedem poleg tete, ta mi začne praviti:" 'Lej, Mila, kako si čudovita" Zmedeno jo pogledam, ker ne vem kako me pozna, rodila sem se namreč veliko let po njeni smrti. Še preden ji zastavim vprašanje nadaljuje z govorom...