Pisalnica
Osuplo in prestrašeno pogledam okrog sebe in opazujem majhen, natlačen prostor. S kotički mojih oči opazim veliko leseno omaro, mogočno krušno peč in nekaj je, kar me še posebej pritegne, koledar za januar 1942. Srce mi tako močno poskoči, da za trenutek neham dihati. Še vedno upam, da so vse samo sanje, a glede na vsa občutja se vedno bolj nagibam k temu, da je vse res. Teta Milojka vame gleda s svojimi svetlimi očmi, ki sem jih podedovala po njej. Vsaj tako je rekel dedek. In on mi je o Milojki povedal še marsikaj in to tako, da sem jo vedno občudovala, ne glede na misel, da že dolga desetletja počiva na pokopališču z drugimi partizani, ki so padli med vojno.
Milini spomini, 21.12.2018:
"No, teta Milojka je bila moja najstarejša sestra. Rodila se je 3.aprila 1925, jaz pa sem na svet prijokal sedem let pozneje 18. novembra '32. Vedno sem jo občudoval.In, ko se je vojna začela me je vsak dan pogumno bodrila,kot, da nje ni nič strah, čeprav je globoko v sebi trepetala od strahu. Pa tudi ostali so jo občudovali. Ko je leta '43 dopolnila 18 let, je že dan po rojstnem dnevu odšla k partizanom. Ne, saj ji ni bilo treba, a želela si je narediti nekaj dobrega za svojo domovino. Ko je zjutraj ob 7.23 odšla s partizanom Jožijem, nam je v slovo povedala le nekaj preprostih, a mogočnih besed: Ko vam bo težko mislite name, kajti, če se ne vrnem sem bila v nebo vzeta zaradi vas, da vas zaščitim. V tistem trenutku je mama zajokala, jaz pa sem žalostno objemal njeno nogo in jo rotil, da naj ostane. 25. januarja 1945, pa je Joži prinesel žalostno vest, Milojka je padla v boju z italijani. Moja mlajša sestra Saška je zajokala, mama pa se je zlomila. Tisti trenutek je bil presunljiv za celotno družino".
Glavo očistim misli in se previdno usedem poleg tete, ta mi začne praviti:" 'Lej, Mila, kako si čudovita" Zmedeno jo pogledam, ker ne vem kako me pozna, rodila sem se namreč veliko let po njeni smrti. Še preden ji zastavim vprašanje nadaljuje z govorom...
Milini spomini, 21.12.2018:
"No, teta Milojka je bila moja najstarejša sestra. Rodila se je 3.aprila 1925, jaz pa sem na svet prijokal sedem let pozneje 18. novembra '32. Vedno sem jo občudoval.In, ko se je vojna začela me je vsak dan pogumno bodrila,kot, da nje ni nič strah, čeprav je globoko v sebi trepetala od strahu. Pa tudi ostali so jo občudovali. Ko je leta '43 dopolnila 18 let, je že dan po rojstnem dnevu odšla k partizanom. Ne, saj ji ni bilo treba, a želela si je narediti nekaj dobrega za svojo domovino. Ko je zjutraj ob 7.23 odšla s partizanom Jožijem, nam je v slovo povedala le nekaj preprostih, a mogočnih besed: Ko vam bo težko mislite name, kajti, če se ne vrnem sem bila v nebo vzeta zaradi vas, da vas zaščitim. V tistem trenutku je mama zajokala, jaz pa sem žalostno objemal njeno nogo in jo rotil, da naj ostane. 25. januarja 1945, pa je Joži prinesel žalostno vest, Milojka je padla v boju z italijani. Moja mlajša sestra Saška je zajokala, mama pa se je zlomila. Tisti trenutek je bil presunljiv za celotno družino".
Glavo očistim misli in se previdno usedem poleg tete, ta mi začne praviti:" 'Lej, Mila, kako si čudovita" Zmedeno jo pogledam, ker ne vem kako me pozna, rodila sem se namreč veliko let po njeni smrti. Še preden ji zastavim vprašanje nadaljuje z govorom...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:Spremljam.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kok dobr del. komi čakam na novega!:sparkling_heart:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
