Po približno tednu v bolnišnici se moje stanje ni prav nič izboljšalo. Še huje, poslabšalo se je. Vsa ostala dekleta so bila prav tako zamorjena in shujšana kot jaz. Zavedala sem se, da se bo čez 2 tedna začela šola. Vedela sem, da v tem času še ne bom ozdravela, niti trudila se nisem. Vse več sem bila zatopljena v svoje misli in v svojo žalost. Vsak trenutek dneva sem razmišljala le še o Eneju. Sploh si nisem mogla predstavljati kako me je lahko zapustil.
Ravno zdaj je do mene prišla moja psihoterapevtka. Vsak dan prihaja in se z mano želi pogovarjati tako o prebolevanju smrti kot tudi o moji bolezni. Skoraj vsakič začne tudi temo o šoli. Zavedam se, da bojo, ko se bom končno vrnila vsi strmeli vame a vendar mi je bilo vseeno. Čisto iskreno nisem verjela, da se bom sploh kdaj vrnila v šolo. Razmišljala sem o tem, da bi se stradala do smrti. Moje življenje je bilo tako ali tako brez smisla. Vendar je bilo tukaj nekaj oziroma nekdo, ki me je držal pokonci. Bil je fant iz sosednjega oddelka prehranskih motenj. Tudi on je bil anoreksičen. Le, da je bil njegov primer manj nevaren. Vsak dan so nas za dobre pol ure spustili ven iz sobe, čeprav so nas imeli pod nadzorom, da slučajno ne bi na silo bruhali. Tam je bilo res vse pod nadzorom. Še celo vnešeno koloičino vode so preverjali, da ne bi pred tehtanjem preveč pili.
Toda vrnimo se nazaj h temu fantu. Ime mu je bilo Brin. Bil je zares luštkan. Visok, plavolas, modrook. V glavnem vse kar bi si dekle moje starosti želelo. Prav zares.
V tem času sva se ogromno pogovarjala. Povedal mi je, da je nedonošenček in je vedno imel težave s težo toda v tem obdobju se podhranjenost še povečala saj nenadoma zrasel vendar se ni zredil.
Z Brinom sva se tako vse bolj zbliževala in ugotavljala, da imava veliko skupnih interesov. Oba sva na primer oboževala gledanje filmov in knjige. Prav tako nama je bila obema najljubša jed špegeti bolonjeze. Poleg tega pa sem pri njemu opazila še nekaj, kar je kar naenkrat spremenilo moj svet in pogled na Brina. Vedno bolj sem v njem videla nekoga drugega... Eneja!
Še sama sem bila ob tej ugotovitvi presenečena čeprav me je že prej spomnijal na nekoga pa nisem vedela na koga. Tako sem v njem videla vedno večjo tolažbo, čeprav to res ni bilo dobro. Čez nekaj dni pa mi je zdravnik povedal še nekaj. Moje stanje se je boljšalo. Zasluge za to sem definitivno pripisala prav Brinu in res mi je bilo težko, ker mu tega nisem mogla povedati. Verjetno bi mislil, da sem čudna in me zasovražil.
Zgodilo pa se mi je še nekaj, počasi sem začela sprejemati tudi prisotnost svojih staršev in sestrice, ki sem jo prej na vsak način sovražila.