Zdravo! Zdaj bom pa res začela nadaljevat to zgodbo in to z REDNIMI posodobitvami. Hmm, ker sem začela res dolgo nazaj, bom dala tukaj linke od prvega in drugega dela (ker sem prvega pisala neprjavljena in ga ni štelo), če bi kdo slučajno rad prebral od začetka. Naredila sem malo načrtov za nadaljevanje, čeprav res nimam pojma kako bo uspelo, ker naj bi se zgodilo veliko stvari in upam, da bodo sploh delovale.

Res bi bila vesela, če bi se kdo lotil branja, ker mi tile deli vzamejo po več ur.
1.del:https://www.pil.si/forumi/pisalnica/nepricakovana-ljubezen-1-del
2. del: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/nepricakovana-ljubezen
Okej, zdaj pa na nov del.

*b*Edwardov vidik*b*

Katy.

Stala je tukaj pred mano, strmela vame s šokiranim pogledom, ki je gotovo odseval mojega. Zibajoč se na nogah, tresočih rok je izgledala skoraj neresnično, ko so ji dolgi rdeči lasje poplesavali okrog pasu, njene modre oči pa so bile kakor počen led na gladini jezera. Preprosto… zlomljene.

*b*Jamesov vidik*b*

Nisem počel ničesar. Dobesedno nič. Ne… motim se. Spraševal sem se, če lahko kdaj počneš nič. Preprosto, ne delaš nič. Seveda? Ne? Ahh, težka vprašanja. Ležeč na postelji, sem strmel v strop. Ste kdaj pomislili, kako lep je strop? Kako bel? Ne, veste kaj, rajši ignorirajte ta vprašanja.

Preusmeril sem misli na prijetnejši tok, pa še ta je bil razburkan in hladen, kakor čudovita reka v neurju.

Alice.

Dekle mi je bilo v glavi že tako dolgo. Je čudovita, prijazna in močna, a so prišli trenutki (veliko le- teh), ko je postala nervozna, zaskrbljena in prestrašena. Ves čas je živčno pogledovala okrog sebe, gledala na uro, si grizla ustnice in precej poskočila ob dotiku vsakršne osebe, ki je ni dobro poznala.

*i*Kaj se je dogajalo?*i*

Zavzdihnil sem ter vstal iz postelje. Dovolj sem imel gledanja čiste beline stropa, z eno samo rdečo packo od komarja, ki sem ga enkrat ponoči razmazal ob steno.

*b*Alicin vidik*b*

Nenadna, sunkovita bolečina v trebuhu me je prebudila v trenutku, ko sem zatisnila veke. Ali tako sem vsaj mislila. Široko razprtih oči sem pred seboj zagledala svojega očeta, zariplega v obraz, sovražnih oči.

Nemudoma je iz mene izginila še zadnja sled utrujenosti, zaradi katere sem se znašla v tem položaju. V šoli je bilo namreč grozno naporno in po prihodu v hišo sem se nepremišljeno zgrudila na kavč.

Napačna poteza.

*i*Zvoniti po toči je prepozno,*i* sem grenko pomislila in v ustih prav začutila grenkobo, kakor da bi telo hotelo poudariti resnost sporočila.

»KJE JE MOJE KOSILO, DEKLE?!« je oče zakričal name in me z vso silo potegnil s kavča ter kakor cunjo zabrisal na drug konec dnevne sobe. Tresk, hlad in sledeče žgoče kljuvanje v temenu pri desnem ušesu mi je dalo vedeti, da sem na moji poti zadela rob majhne, a silno grobe kovinske mize, ki je bila postavljena sredi sobe navadno za očetove pločevinke piva.
In kot pripomoček za mučenje mojega telesa.

»NEKAJ SEM TE VPRAŠAL?!« se je zadrl in zdrznila sem se. Od bolečine nisem mogla jasno razmišljati, komaj sem zadrževala solze, a mi je uspelo izdaviti:

»P-pozabila s-sem.« moj glas je bil še bolj tresoč, kot sem si ga predstavljala. Pogledala sem ga naravnost v oči, samo da sem tam videla neskončen bes.

»TI NEUMNA, NEUMNA ŽENSKA! KAKO SEM TE VZGOJIL?! Kaj bi rekla tvoja mama?! Nisi vredna se imenovati njena hči, nisi vredna nositi njenih oči! Umorila si jo, jaz pa te še vseeno prenašam! Ti neumna nehvaležnica.« Na koncu je bil očetov glas samo še oster šepet, ki je še huje kakor kričanje zarezal v moje kosti in srce. Ter pustil globoke rane.

*b*Jamesov vidik*b*

Suho listje pod mano je škrtalo, medtem ko sem hodil po tihih cestah mesta, v upanju, da bi mi jesenski zrak pomagal zbistriti misli.

A narava ni preveč pomagala. Bolj, kot, da bi se mi posmehovala.

Povsod naokoli sem videl odtenke rjave barve, barve Alicinih las. Jesen je bil njen najljubši letni čas, sem se spomnil in usta so se mi raztegnila v nežen, a majhen nasmeh.

*i*O, Alice. Zanima me, kaj počneš zdaj…*i*

*b*Alicin vidik*b*

»Šestnajst. Hvala, gospod, lahko dobim še enega?«

*i*Prosim, naj mi nekdo pomaga. Naj me nekdo reši pekla.*i*

»Dvajset. Hvala gospod, lahko dobim še enega?«

Komaj sem se še zdrznila ob stiku kovinske sponke očetovega pasu z mojo kožo.

»Petintrideset. Hvala gospod. Kosilo je pripravljeno.«

Noge sem komaj vlekla za sabo, a sem uspela na mizo položiti krožnik s pečenim piščančjim filejem, kuhano zelenjavo ter seveda pivom. Ko sem dobila dovoljenje sem se odpravila- ne, zvlekla- v svojo sobo in tiho zaprla vrata.

Obrnila sem se in zgledujoč svoj odsev v sobnem ogledalu nisem mogla več zadrževati solz. Moji lasje so bili razmršeni, kri iz globoke rane na temenu je še vedno počasi tekla po mojem čisto bledem obrazu, nato pa navzdol po beli srajci in ustvarjala nekako grozljivo groteski kontrast med barvama.

Krilo sem imela potisnjeno navzgor, zatlačeno, da je kazala moje noge kremaste polti. No vsaj bile so. Celotna stegna, od pasu do kolen so bila obarvana v živo rdečo, ki se bo kmalu spremenila v kopico različno obarvanih modric. Nekje je očetu celo uspelo pustiti odtise kovinske sponke pasu.

Sesedla sem se na tla in jokajoče molila naj me kdo reši iz tega pekla.

*i*S čim sem si zaslužila takšno življenje?*i*