2. september - TOREK

Dragi dnevnik!
Danes sem vstala celo z nekim občtkom veselja. Zoja je res super in prav zabavno je sedeti z njo. Poleg tega pa smo imeli danes na urniku likovno umetnost - moj najljubši predmet! In to dve ure.
Ko sem naredila svojo jutranjo rutino (lasje, obleke, zajtrk, stranišče), sem pohitela do avtobusne postaje. Zoja je bila že tam. Včeraj sva ugotovili, da živiva samo nekaj minut narazen. To je tako dobro! Na avtobusu nisva sedeli skupaj - Zoja se je usedla k punci, s katero sta bili tudi včeraj skupaj na kosilu. Kasneje sem izvedela, da ji je ime Rebeka.
Ko sem že mislila, da bom spet sedela sama, je k meni prisedel nek fant, rekla bi da malo starejši od mene.
"Oprosti, nikjer drugje ni prostora," se mi je opravičeval. Medtem je imel pogled trdo usmerjen v tla.
"Saj je v redu."
"Super. Hm, kako ti je ime?" Nisem morala verjeti da se je pogovarjal z mano.
"Lara, tebi?"
"Nejc."
Malo je dvignil pogled iz tal in ga usmeril v moje oči. Tako modrih oči v življenju še nisem videla! In tako lepih...
"Hm, ali si še tukaj?" Nasmehnil se mi je. Jaz sem raztreseno stresla z glavo in pokimala.
"Ja, oprosti."
"Hehe, ni panike. No, če te moti bi zdaj mogoče izstopila, preden se avtobus odpelje?" Tako sem bila zatopljena v njegove oči, da sploh nisem opazila, da se je avtobus ustavil.
"Dobra ideja." Potem sva šla v šolo in vsak v svojo smer.
Bila sem tako zasanjana in omotična, da sem se skoraj zaletela v Vaneso, ki je bila pri omaricah.
"Haha! A je naša nova učenka malo pijana? Nisem vedela, da je dovoljeno piti alkohol pod 18 let!"
"Haha, zelo smešno." Ali ona res nima pametnejšega dela, kot pa da se norčuje iz mene?
V razredu je bila že Zoja.
"Kje si bila? Ko sem prišla iz atvobusa si kar izginila."
"Ja, hm. Oprosti. Malo sem se zaklepetala." Zoja me je pogledala prav postrani.
"Zaklepetala? S kom?"
"Emm... Z Nejcem. Ni z nama v razredu." Zaprla sem oči in upala, da bo Zoja to dobro sprejela.
"O moj bog! Ne morem verjeti. Ali veš, da Vanesa že dve leti gleda za njem? On pa jo tako rekoč samo ignorira!" Naenkrat se mi je zavrtelo v glavi. Kateri fant pri zdravi pametj bi zavrnil Vaneso?
"No, lepo. Prijazen je. In tudi... lep."
"Haha, Lara je dobila oboževalca." Zoja mi je pomežiknila. Hotela sem ji še nekaj reči nazaj, ampak v tistem trenutku je v razred vstopila učiteljica za likovno umetnost.
"Dober dan! Aljaž, bi lahko prosim pospravil to? Igrače niso dovoljene!" Vsi pogledi so se usmerili v Aljaža, ki je na mizi vrtel vrtavko. Hitro jo je ustavil in pospravil v žep.
"Skratka, danes je prva ura likovne umetnosti po počitnicah. To leto se bomo učili predvsem o znanih slikarjih... Upam, da ste kupili mali zvezek za ta namen!" Nekaj učencev je panično pogledalo. Na srečo sem zvezek že zdavnaj kupila.
"Kdor ga še ni kupil, naj ga prosim do naslednjič prinese! Morda celo dva, ker bomo zagotovo popisali več kot enega!" Kot okamenela sem gledala vanjo. Dva zvezka? Pri likovni umetnosti?
"Učiteljica, ali bomo kaj ustvarjali?" sem si drznila vprašati.
"Gospodična mala, roko se dviguje. Seveda bomo izdelovali. Eno risbo, eno sliko in en kipec." Še bolj sem okamenela.
"Kaj bomo pa... hmmm... delali ostali čas?"
"No, učili se vendar! Ne mislite, da boste pri likovni lenarili. Veliko snovi imamo za obdelati!" Zdaj pa res nevem, česa naj se veselim. Ali ni likovna umetnost namenjena ustvarjanju?
Skratka, celo uro smo se pogovarjali o slikarju Pablu Picasso. In dobili smo domačo nalogo! 20 povedi o njegovem življenju + ilustracija njegovega obraza. Pa saj se hecajo!
Na urniku smo imeli potem samo naravoslovne predmete - dve uri matematike, naravoslovje in geografijo. Z eno besedo: beda!
Ne boš verjel, s kom je Zoja sedela na kosilu (kakšno vprašanje). Bila sem celo malo užaljena, da vedno sedi z tisto punco (Rebeko! Moram si zapomniti in je nehati klicati tista punca). Toda potem se je k meni vsedel... Nejc.
"Živjo prijateljica z avtobusa!" Rekel mi je prijateljica! ŠOK!
"Živjo. Kako si?"
"Super, ti?"
"Tako tako. Danes so bili na urniku sami bedni predmeti. Počakaj, saj ne maraš matematike, kajne?" Ne morem verjeti kako sem lahko ostala tako sproščena.
"Seveda ne! No, moram iti. Se vidiva." Ko je odšel se še kakšni dve minuti nisem morala premakniti. Na koncu je k meni prišla Zoja in me stresla.
"A si ti sploh pri sebi? Naj pokličem zdravnika?"
"V redu sem. Se mi zdi." Njegove oči! Tako modre so. In pogovarjal se je z mano, največjo čudakinjo na šoli. In povrh vsega sem še mlajša od njega!
No, zdaj se mi že malo blede, tako da bom raje nehala pisati. Rabim se malo sprostiti po vsem tem dnevu. Sofija želi, da jo učim risati. Prav prav! Pa naj bo, Sofijica.

Rebeka:
https://images.app.goo.gl/nsu7sUUWUuuKudot9

Nejc:
https://images.app.goo.gl/Ky9sx2eH4ZsG5sgJ9

*

I hope u like it! <3 Tole sem naapisala že včeraj, ampak mi ni delal PIL, tako da zdajle objavljam.
Rtm, Pg