Dihala je globoko. Iz boka se je počasi premaknila, da bi se spravila na kolena, a takrat jo je prebila pikajoča bolečina, ki je prihajala iz reber. Zlomljeno rebro. A to je bil v tistem trenutku najmanjši problem. Stisnila je zobe in se spravila na kolena, ta trenutek je trajal kar nekaj bolečih vzdihov in zadušenih krikov. A nekako se je postavila na kolena in z golimi prsti tipala po zaledenelih tleh.
Vse okoli nje je bila čista tema in nevzdržni hlad. To ni bil tisti mraz ko te malo mrazi ampak grozljiva boleča mrzlota, ki je njene solze spreminjala v led in dih v oblačke. Tudi led na tleh je bil zloben, bil je oster in neprijazen na dotik. Naredila je globok vdih in prisilila oči, da so se navadile na temo. Pogledala je po prostoru in takrat zagledala majhno špranjo skozi katero je pronicala svetloba.
Po kolenih se je začela premikati proti edini rešitvi.
Gola kolena je led rezal in bolj kot se je poizkušala premikati hujša je bila bolečina. A morala se je premikati, morala je priti do špranje in saj poskusiti, če bi se dalo pobegniti. Vsak majhen premik je bila muka, pljuča so bila težka in ledeni zrak je te rezal ob vsakem vdihu. Njene dlani je grela kri, ki je pronicala čez ranice, ki so jih naredila ledena tla. Bolečina je bila grozljiva. Solze so ji nenadzorovano tekle po licih in se spreminjale v led. A špranja je bila vedno bližje, zato je nadaljevala.
"Še nekaj premikov," si je šepetala in premikala otopele roke in noge. Z rokami je takrat zadela steno. Stena je bila lesena in popolnoma ledena. In špranja je bila kar velika. En centimeter. Postavila se je na klečeči položaj in prste zagozdila v špranjo in potegnila. Les se ni premaknil, niti za milimeter. V obupu je še enkrat potegnila, in še enkrat, in še enkrat.
Ledeni oster les ji je rezal blazinice prstov, prsti na nogi so bili ledeni kakor kamen, njeno telo je bila ena velika ledena kocka. A je vztrajala. Krvaveče prste je ponovno in ponovno zagozdila v špranjo in vlekla in takrat jo je začela grabiti panika. Solze so ji tekle po obrazu, v glavi ji je šumelo. Morala je zadušiti krik. Ugriznila se je v roko dokler ni pritekla kri. Jokala je in še enkrat prste zagodila v špranjo in zbrala vso moč ki ji je ostala. Prsti so se mrcvarili, nohti so se lomili, a les se ni premaknil. Takrat je porabila vso energijo in v obupu obsedela na ledeni podlagi.
Umrla bo, umrla bo in vse pustila same. Kako naj brani svojo majhno vasico, če je ni. Kaj če so jo že uničili? Kaj če je vsega konec?
Predstavljala si je mamo, babico, sestro kako razmrcvarjene v luži krvi ležijo na tleh. Njihovi obrazi zamrznjeni v znaku groze, trebuhi razparani in sledi izsušenih solz. Volki bi jih našli in njihova trupla raznosili po gozdu, ki jim je bil tako ljub.
In ta misel ta grozeča misel ji je še dolgo plavala po zaledeneli glavi.
In takrat so se vrata odprla. Špranja je bila od lesenih vrat, je ugotovila. Dva moška sta jo pograbila in odvlekla stran.
V ozadju glave je slišala žvižg. In tako je kot skoraj truplo padla na tla, moška, ki sta jo držala pa prav tako. In slišala je topot nog, tople roke ki so jo prijele v naročje in odnesle. Napol nezavestna je videla kako so iz vseh strani prišle okrepitve in prepravile sovražnike.
In takrat je začutila nekaj kar že dolgo ni UPANJE.