hi hii<33
torj vem da tale zgodba ne bo neki profesionalna, sm pa vseen hotla probat ker bi res rada bla pisatlca hahah no tko da sm se odločla da nardim tole temačno vampirsko zgodbo in ja... upam da boste užival v branju<33
:warning:*b*OPOZORILO::warning: Nasplošno večina delov te zgodbe lahko vsebuje kri, nasilje in podobne zadeve... zato, če ste občutljivi tega ne brat, hvala!*b*

*b*------------------------------------*b*

Tista noč ni bila nič kaj drugačna kot vse ostale. Mrzla, tiha in osamljena, kot bi žalovala za poletnimi dnevi. Nenavadna rdeča luna je sijala direktno na dvorec bogate družine Thornhill, vsi razvajeni, debelušni in čudaški otroci Satana, ki so prebivali v tej veliki hiši, so bili najbolj premožni v celi državi.

Bogata družina brez služkinje je kot vampir brez ljubezni do krvi in tisto noč je v tem dvorcu prebivala tudi ona: Predcenjena, ponižna in dokaj majhna Sarah je za to čudaško družino delala že nekaj let. Ni imela doma, zato je bila njena edina rešitev ta dvorec.

Sarah je pripravljena sedela na njenem stolčku, starem in rapadajočem, ter čakala, da ji Thornhillovi kaj ukažejo.
“Pa saj to ne more biti res!” je Tessa Thornhill, glava te družine preklevala ter korakala sem ter tja.
“Sarah, takoj mi prinesi ogledalce!” Sarah je brez besed nemudoma pokimala, vstala in stekla v Tessino splanico, kjer je zgrabila ležeče ogledalce na postelji. A je pri tem čutila, da nekaj ni v redu, da je v hiši nekaj drugače ali nekdo drugačen, ki vohuni za njimi. Ustavila se je in se razgledala naokoli. Nemo je opazovala kako ura tik-taka in nato je zagledala senco. Dosti večjo in malo debelušno, ki se je raztezala pred njenim nosom. Obrnila se je in odskočila, za njo je stala Tessa.
"Kje se pa obiraš, ti zmedeni otrok!?" jo je očitala in iztrgala ogledalce z njenih rok. Ni se zavedala, da je morda tu stala kakšno minuto ali dve.

Ko se je vrnila v dnevno sobo, se je Tessa že panično urejala, pomagal ji je njen mož Carl in hčerka Jessica. "Čudovita si, *i*mi amore*i*!" je Carl ponavljal, Jessica pa prikimavala, a za uradno večerjo je morala biti naravnost popolna. Ni odnehala z ličili in vsem možnim, kar je obstajalo v tistem času. Njen navadno bledi obraz je bil vedno bolj rdeč in tudi puder ji ni več pomagal. Sarah je bila pripravljena na izbruh jeze, zato je raje pobegnila v svojo sobo, kjer se je vrgla na posteljo in zrla v strop. Na njem pa je bilo nekaj, kar ni bilo težko prezreti. *i*Kri*i*.

Sarah je odskočila nazaj, prestrašeno uprta v grozljivo čudo, ki se je naselilo na stropu njene sobe. Takoj je hotela zbežati, a vrata so se zaradi sunkovitega prepiha zaloputnila in ostala trdno zaprta. Kljuka ni ubogala. Zrak je bil nenavadno mrzel, veter pa je oddajal neprijeten, skorajda votel zvok, prežet z vonjem po krvi.

Na stropu se je začela nabirati gostejša kri. Kapljala je v počasnih, tihih kapljicah, in prav v tem trenutku je zunaj začel padati dež - tih, nežen, a zlovešč, kot bi posnemal kapljice, ki so padale s stropa. Luči so utripale, napol v temi, napol v svetlobi, medtem ko se je stenska svetilka zaradi vetra pozibavala sem in tja. Njeni temno rjavi lasje so se razmršili, obraz pa ji je bil bled od groze.

Sarah je z razširjenimi očmi spremljala vsak kot sobe, ujeta med paniko in nevednostjo. Ni vedela, da ni sama - da jo opazuje nekdo, ki ni bil povabljen. Zbrala je pogum, dvignila roke v obrambni položaj in previdno stopila proti oknu. Ko ga je končno zaprla, je veter ponehal. Luči so se umirile, vrata so se rahlo priprla - in kri... kri na stropu je izginila, kot da je nikoli prej ne bi bilo.

Začela se je spraševati, ali je vse skupaj le privid ali halucinacija. A globoko v sebi je nekaj vseeno vedela. Nekaj, kar ne bi smel vedeti čisto nihče drug. Nekaj kar jo straši čisto vsako noč. Nekaj, kar se je naselilo v njenih sanjah in jih spremenilo v nočne more. Nekaj, kar lahko ve samo ona, *i*Sarah Evernight*i*.