S starši smo se preselili v novo sosesko blizu Maribora. Včeraj v šoli sem se poslavljala od prijateljic. Bilo mi j težko. Kdo je tak starš da se preseli v novi kraj samo zaradi službe. In to sredi šolskega leta!? Ne morem vrjeti da bom zamenjala šolo. Moja bestička me bo zagotovo pogrešala. V objemu mi je včeraj rekla da ji moram pisati in priti za Božič na obisk. Pakiranje je trajalo predolgo če se to mene kaj tiče. Danes zjutraj smo se vsedli v avto in se peljali. Na žalostno soboto so mi prijateljice prišle mahat v slovo. Še dolgo smo se gledale ko je avto speljal. Počutila sem se kot da mi na Božično jutro nič ne bi nastavili. Ali pa da bi bestička pozabila moj rojstni dan. Sploh ne vem koliko časa smo se vozili saj sem razmišljala le na spomine in trenutke ki sem jih preživela s frendicami. Naenkrat smo se ustavili. A smo tu? Zakaj bi se ata repenčil če bi prispeli v novi dom? Očitno je nekaj narobe z avtom. Stopila sem ven iz njega in zagledala preluknjano gumo. Super sem si mislila. Na mrzli ulici sva z mamo čakali da ata opravi z gumo. Po dolgem polurnem čakanju smo spet lahko sedli v avto in se peljali. Sreča da se nismo vozili po obljudeni cesti , saj bi drugače napravili gnečo. Iz kovčka sem vzela moj telefon in začela brkljati po njem. Po kakšnih petnajstih minutah je ata naznalil da smo prišli. Stali smo pred ogromno hišo, za moje oči vilo in si jo ogledovali.

Bi naredila drugi del?