Drugi del je zunaj!

Ata je po žepu pobrskal za ključi. odklenil je in vstopili smo. Pritličje bilo ogromno. Najbrž ga bomo uporabili za kuhinjo in dnevo sobo in atijevo pisarno. Pomikalo me je prvo nadstropje. Mama me je peljala v sobo in mi rekla naj pustim stvari tukaj saj bo to moja soba. Razgledala sem se. Strop v moji sobi je malo pokal. Čisto ob kotu pa je bila loputa. Šla sem na balkon v prvem nadstropju da bi poiskala kaj uporabnega za odpiranje tiste lopute. Našla sem neko staro prašno metlo, ki so jo vrjetno pozabili ali pa pustili z razlogom ampak, kakšnim? Šla sem nazaj v sobo in z metlo lopnila po loputi. Odprla se je. Na njo je bila priterjena zložljiva lestev. Raztegnila sem jo in splezala po njej. K sreči sta se starša doli pogovarjala z lastnikom hiše. Sicer kaj pa otroka kot sem jaz to briga. Imam zanimivejše stvari za raziskat. Na podstrešju je bilo temačno zato sem prižgala svetilko na telefonu. Bilo je kar strašlivo. Na tleh (če bi tem ploščam iz lesa lahko tako rekli) so ležale kartomaste škatle. Eno ki mi je bila najbližje sem odprla. Videla sem (vsaj na videz) nedolgo nazaj dložen listič. Na njem je pisalo: zakaj brskaš po mojih stvareh?! Kako vedo da sem tu? Čeprav me je bilo strah sem odprla še eno škatlo. Spet sem bila zgrožena ob napisu: nehaj!! Rekla sem si ok, pa dajmo še enkrat in odprla tretjo škatlo. Tokrat je bi zavitek malo daljši. Odvila sem ga. Slabo se ti piše če ne odideš iz hiše v kratkem! Vsi ste v težavah! Je pisalo. Pod listom so bile črno-bele družinske slike. Se samo meni zdi da ni prav, da smo se preselili sem? Takrat sem zaslišala da me mama kliče da naj se odločim kaj bo za kosilo. Dodala je še da bomo naročili. Hitro sem vrgla vse nazaj in stekla po stopnicah navzdol.

pt 3?