*i*Soraya*i*

Nejevoljno sem s svoje majice potegnila bucike, ki jih je vame izstrelil čudaški stroj, ker sem stopila na napačen tlakovec. Znova sem počepnila in s prsti podrsala naprej. Nekaj časa sem drsela, potem pa neletela na znak. Previdno in počasi sem pritisnila na tlakovec. Hitro sem odskočila in mreža, kji se je spustila s stropa, me je za las zgrešila. Olajšano sem izdihnila in vstala. Otresla sem prah s svojih temno sivih širokih kavbojk. Sklonila sem se in odmahnila mrežo, da sem prišla mimo. Potem sem znova počepnila in iskala novo past. Nič. Iz roba mojega žepa je pokikala Belkina glava.
»Ostani notri,« sem ji rekla. Ah, pozabila sem omeniti. Belka je bila bela podlasica. *i*Govoreča*i* bela podlasica. Moja najboljša – in edina – prijateljica.
Belka me ni poslušala. Skočila je iz mojega žepa in stekla naprej. »Tu ni več pasti,« je rekla. Previdno sem vstala in jo nejeverno pogledala.
»Si prepričana.« Nehote sem se ozrla nazaj proti veliki graščini, v kateri sem preživela svoje celo mučno življenje. Nisem mogla verjeti, da je minilo že petnajst let, odkar sem kot dojenčica pristala pred vrati te grozne sirotišnice. Bila sem grozno osamljena. Dokler nisem, ko sem bila stara deset let, srečala Belke. Hišnik jo je lovil po podstrešju ravno, ko sem želela pobegniti. Hišnika sem ukanila, da je izpustil podlasico, in od takrat naprej sem jo skrovala v svoji sobi. Kasneje sem spoznala tudi Charliea, pobeglega mestnega (bolj potepuškega) fanta, ki ga je hišnik ujel, ko je na vrtu sirotišnice kradel jabolka. Takrat sva bila stara dvanajst let. Postala sva neločljiva. Potem pa so ga, točno eno leto od zdaj, odpeljali. Izginil je. Nisem vedela kam. Tedne sem prejokala, bila sem tepena vsaj milijonkrat. Charliea sem iskala vsepovsod, a ga nisem našla. Takrat sem imela štirinajst let. Takrat sem si obljubila, da bom nekoč pobegnila in ga našla. In končno sem dobila priložnost. Uspelo mi je priti že čez pol trga. In imela sem še polovico, polno pasti, za prehodit. Super. Obožujem svoje življenje.

Previdno sem sledila Belki.
»Počakaj!« Belka je nenadoma začela napadalno renčati in naježila se ji je dlaka. Pogledala je proti gozdu.
»Belka?«
Dlaka se ji je počasi spustila, ko je iz gozda stopil fant. Mrda mojih let ali celo mlajši. Imel je svetle kodre, še vedno precej otroški obraz in svetlo modre oči. Za njem se je nenadoma pojavil povsem bel konj. Moj obrambni sistem mi je rekel, naj iz tula potegnem puščico in jo namerim proti njemu. In hvaležna sem, da sem to storila.

Ko je fant prihajal bliže, sem vedela, da je nekaj narobe. S popolnoma odraslim glasom je spregovoril.
»Daleč si prišla, Soraya, s ne dovolj daleč. Si na polovici in od tvojega cilja te ločim le jaz. In Tenebris seveda.«
Oba sta spremenila obliko. Kobila je postala črna, njena griva je bila kup zelenih plamenov ognja, fant pa je bil enak kot prej, le višji in veliko bolj zlovešč. Nenadoma se mi ni več zdel tako podoben fantu, ki sem gr ravno trenutek nazaj gledala. Spustila sem puščico in na moje presenečenje je fant zakričal, ko ga je puščica zadela v ramo. Belko sem prijela v roko in se odločila. Imela sem dve izbiri: Tvegaj, da te ubije čudni temni fant, ali pa tvegaj, da te ujame nekaj mrež in zadane nekaj puščic.
Izbira številka dve. Zdrvela sem stran od fanta in slepo preskakovala tlakovce, ki so se zdeli čudni. Belko sem vtaknila v notranji žep svoje jakne in izza jopice potegnila drobno ogrlico in stekla. Dala mi jo je neka prijazna ženska, ki je le nekaj dni delala v sirotišnici, preden je izginila. Dala mi je to in še svarilo: *i*To je le za enkratno uporabo. Ko ga boš enkrat uporabila, se zavedaj, da ti ne bom več mogla pomagati.*i* Nisem vedela, kaj je mislila s tem. A vedela sem, da ga lahko uporabim samo enkrat. In to je bilo zdaj.

Iz tula sem potegnila puščico. Okoli nje sem ovila ogrlico. Belka me je začudeno gledala. Nikoli ji nisem povedala, kje sem jo dobila, čeprav me je vprašala vsaj tisočkrat. Še Charlie ni vedel zanjo.
Puščico sem nastavila na lok in pomerila v fanta. Izstrelila sem. Zaslišal se je tresk in vse je eksplodiralo. Stekla sem proti drevesom in gozdu, a me je nekaj zadelo v glavo in stemnilo se mi je pred očmi.