*i*Rosa*i*

In zdaj, štiri leta od takrat, ko me je našel duh, sem stala v Pheobeini zdravilnici, zrla v dekle, ki je bilo zelo očitno izgubljeno, tako kot sem bila takrat jaz. Soraya je bila zanimiva. V ušesih je imela veliko uhanov in celo na ustnici je imela enega, kot bi želela nasprotovati pravilom sirotišnice. Nosila je precej kratek crop top v vojaško zeleni barvi in s sivim robom. Na njej je v črni barvi pisalo: *i*Rebellion*i*. Nosila je široke temno sive kavbojke, ki so imele ogromno žepov po hlačnicah. Na robu postelje je visela njena temno - vojaško zelena jopica z napisom *i*New Orleans*i*. Njena črna usnjena jakna pa je bila obešena na obešalniku za jakne.

Z roko sem nevede spt začela prepletati ogrlice. *i*Posebne so. Tako, kot ti,*i* mi je nekoč rekel Mathew. To mi je vedno prineslo solze v oči, a tokrat sem na svojem obrazu obdržala miren izraz.
»Pridi. Razkazala ti bom tabor.« Pomignila sem, naj mi sledi. S postelje je potegnila jopico in si jo oblekla. Ko je zapenjala zadrgo, je vprašala: »Kje je moja jakna?«
»Na obešalniku, pred vrati koče,« sem odvrnila in odprla vrata sobe. Pustila sem Sorayi, da je šla naprej in se začela razgledovati. Jedilnica se mi nikoli ni zdela nič posebnega. Ob steni je bila majhna kuhinja z otokom, na sredini velika lesena temno siva miza s šestimi stoli okrog nje, nasproti mize je bil majhen kavč, ki je gledal v televizijo. Povsem navadna jedilnica, a Soraya jo je gledala, kot bi prvič videla kaj podobnega. Nisem ji mogla zameriti, saj je celo svoje življenje preživela v tisti grozni sirotišnici.

Šele zdaj sem opazila Pheobe, ki je na štedilniku zdolgočaseno grela čaj. Vedela sem, da je pogrešala bitke in treninge, saj je imela poškodovano zapestje. Bila je res dobra zdravilka, a še boljša bojevnica. V bitki je vedno prišla prav, sploh pa s svojimi telepatskimi in hipnotskimi močmi. Hipnotizirala je lahko skoraj vse, razen mene in še nekaj drugih. Že pred leti me je Mathew naučil, kako se upreti takim stvarem. A Pheobe ni nikoli nikogar hipnotizirala samo sebi v prid, zato me zanjo nikoli ni skrbelo.
»Hej,« je utrujeno rekla. »Bi katera od vaju čaj?« Vprašanje je namenila bolj Sorayi kot meni. A dekle je odkimalo.
»Morda kasneje.« Sorayi se je nasmeh, ki ga je poskušala narediti ponesrečil in obraz se ji je zmračil.
»Bi lahko potem poklicala Chasa in mu povedala, da ga čez pol ure želim videti v Zborni dvorani? In pokliči tudi ostale prostim,« sem jo prosila. Pheobe je pokimala in dvignila palec. Potem se je skoraj zadavila s požirkom čaja.
»Kar pojdita,« je nerodno rekla med napdi kašlja. Sorayo sem porinila proti vratom.
»Pridi.«
Še enkrat je pogledala Pheobe, ki je že spila naslednji požirek čaja in odprla vrata.


Skoraj pet minut je trajalo, da sem Sorayo spravila iz konjušnice. Konji so se stalno drgnili obnjo in veselo jih je božala.
»Pridi. Nočeš biti videti, kot da si ravnokar prišla iz hleva,« sem zavzdihnila. Soraya si je otresla pesek s hlač in mirno pokimala. Bila sem presenečena, kako mirno je prenesla vse skupaj.
»Greva do delavnice,« sem rekla. Soraya je spet pokimala. Odpravila sem se proti delavnici in Soraya mi je sledila. Odprla sem vrata delavnice. Kar sem zagledala v njej, mi je ustavilo srce. Za klopjo je sedel Dave in rezljal v svoj lesen lok. Zraven njega je sedela Anna in se nežno igrala z njegovimi lasmi. Anna je imela čudaško moč, da je lahko vsakega fanta pripravila v to, da se je zaljubil vanjo. Edini, ki se ji je znal upreti, je bil Chase. Ko ga je osvajala ji je v glavo vrgel nahrbtnik. Od tega se ji je nad obrvjo še vedno poznala brazgotinica. A to ni bila edina težava. Anna je bila že po naravi izjemno lepa. Imela je zlate dolge lase in lešnikove oči, ki so te lahko pripravile do tega, da si se slekel in gol skočil v ledeno jezero. Skoraj nisem mogla verjeti, da je bil njen pas takoo ozek. Nosila je široke svetle kavbojke in bel crop top. V ušesih je imela čudovite uhane in njene ustnice so bile tako polne, da bi jo morda celo strejt dekle želelo poljubiti. A Anna nikoli ni bila nesramna. Kdaj je bila le rahlo predrzna in zabavala se je pri osvajanju vseh fantov taboru (razen Chasa seveda).

Vsakič, ko sem pogledala Dava, me je zabolelo srce. Spomnila sem se, kako naivno sem ga ljubila in kako brezčutno me je odrinil iz svojega življenja. Anna ni bila kriva za to. Vedno je osvajala le fante, ki niso imeli deklet in večina ni nikoli hodila z njo. A Dave je vedno iskal le pozornost in lepo dekle, kar jaz takrat nisem bila. Zdaj sem se tega zavedala, a takrat sem mislila, da je bil popolna oseba. Zdaj sem ga sobvražila. Niti videti ga nisem mogla.
»Oh, nisem vaju videla!« se je nenadoma opravičila Anna in vstala s klopi. Prijazno se je nasmehnila Sorayi. »Anna sem. Ti pa si nova, kajne?«
Soraya je znova pokimala, a rekla ni ničesar. In Dava ni niti pogledala. Ta je vstal in prišel do nas.Videla sem, da mu ni bilo všeč. Anni sem s pogledom sporočila *i*Morava iti.*i*
»Greva,« sem rekla tudi Sorayi, tokrat na glas. Potegnila sem jo iz delavnice in videti mi je bila hvaležna. A še vedno sem se počutila grozno. Že sam pogled na njiju me je naredil izredno neprepričano vase. Upala sem, da sem izgledala samozavestna in pogumna, ne pa obupana in nesrečna, kakor sem se počutila.
»Pridi. Sestanek je čez pet minut.«


*i*Soraya*i*

Rosa se mi je zdela tako samozavestna. Že po pogledu bi jo lahko označila za rojeno vodjo. In gotovo je to tudi bila.
Odpeljala me je v hišo, ki je bila malo večja od ostalih koč. Bila je bideti kot velika novodobna brunarica, a sem sumila, da odznotraj stene niso bile lesene. In očitno sem imela prav, saj so bile stene, ko sva vstopili, odznotraj res bele. In tudi ne lesene. Na kavču pred televizijo je sedel Chase in bral neko revijo o avtomobilih.
»O, hej, dekleti.« Rosi je nemenil krokodilji nasmeh. Rosa se ni zmenila zanj in nenadoma se mi je močno zasmilil. A delal se je, da mu ni bilo nič in vstal s kavča.
»Torej, kdaj začnemo sestanek?« je vprašal. Rosa je pogledala na uro.
»Čez tri minute.«