V prejšnjem poglavju:
… Čez čas sva se obrnila in šla nazaj, ko sem zagledala dekle, ki me je čisto malo spominjalo na …

~CHLOE~
''Olivia!?''

~OLIVIA~
''Chloe!?''


2. POGLAVJE

~CHLOE~
Ozrla sem se k postavama dobrih deset metrov oddaljenima od mene. Nisem rabila dvakrat pogledati da sem razločila, da je dekle Olivia. Ampak fant zraven nje … Kdo za vraga je bil to? Njegove oči, preveč oddaljene da bi vedela kakšne, so gledale Olivio. Stisnilo me je pri srcu. Čakaj malo, zakaj? Dobila sem tak občutek kot da se hočem ugrezniti v zemljo in nikoli več pokukati iz nje. Vsak korak ki sta ga napravila bliže meni se mi je zdel vedno boljši razlog za pobeg. Kar iznenada sem začutila čuden občutek v trebuhu. Lakota? Iz neprijetnega položaja me je spravil Oliviin glas.
»Kaj pa ti delaš tukaj«? Poskusila sem ji odgovoriti, a vse kar je prišlo iz mojih ust je bilo le nerazločno mrmranje.

~OLIVIA~
Po nekaj nerodnih sekundah, je Chloe končno le spregovorila.
»Samo na sprehod sem šla. Poleg tega pa to niti ni tvoja stvar«. Zavrtela se je na petah in medtem nadležno zamahnila z lasmi, da sem jih par dobila v obraz, ter odšla. Z Danielom sva še nekaj sekund gledala v njeno smer, v primeru da se bo opravičila, a ker je to seveda Chloe, na to nisva ravno računala.
»To pa je bilo neolikano,« je pripomnil Daniel.
»Ja, česa ne poveš,« sem mu odvrnila. »Že dovolj je da jo moram prenašat v šoli, nisem si pa mislila da se bo vrinila tudi v moje zasebno življenje.«
»Saj ko tako pomisliš niti ni slaba oseba,« je nedolžno rekel, pri čemur sem jaz le padla v smeh.
»Oh, Daniel,« sem se zasmejala in še zadnjič povlekla Larisso na poti domov.

*Kasneje pred šolo*
Zagledala sem se v okno umazano rumene stavbe. Okno je bilo v naši učilnici in nisem mogla spregledati dejstva da se bo najbrž kmalu polomilo, ali karkoli se že zgodi z okni. Morda je čudno, a zasmililo se mi je. Vse te stvari ki so priletele vanj, od zunaj in znotraj. Še se spomnim La Malica tragedije. Mark, seveda največji ,,Genij'' v našem razredu je pomislil, da bi bilo zanimivo metati mandarine v nedolžno okno. Lahko si predstavljate kako se je vse končalo. To pa seveda še ni bilo dovolj, nekoč so fantje (in tudi punce, da ne bomo seksistični) v naš razred metali snežene kepe. Brez razloga, ampak poglej, kaj bi pa pričakoval od gruče trinajstletnikov na lepo zimsko popoldne. Tudi to se ni dobro končalo, naj omenim tudi da ,,napadalci'' niso ravno vešči športniki, zato so nekajkrat tarčo tudi zgrešili. Še vedno se opravičujejo kuharici Jožici, da so jo okepali.
»Olivia!« Obrnila sem se okoli svoje osi in na pločniku zagledala rdečelasko.
»Hej, Ruby! Sem slišala zate in Daniela!«
»Ššš, malo bolj tiho no, saj te je slišal še Had v Podzemlje.« Ruby ima grške korenine, kar se pozna tudi po njeni koži, čeprav bi po laseh lahko sklepal da je Irka.
»Torej, si mi mislila povedati za to?«, sem jo podražila in nagajivo dregnila v ramena.
»Ah, saj ni nič takega,« se je branila, a prisegla bi lahko da so njena lica dobila barvo svežega paradižnika. Takoj ko se je spomnila dobrega argumenta je izstrelila. »Gre nama ravno tako dobro kot tebi in Jakeu.«
»Tako slabo?!«, sem bila zgrožena in obe sva planili v smeh.
»Se res nič ne izboljšuje?«, me je resno vprašala po nekaj sekundah. Odkimala sem in pogledala v tla. Šele takrat pa sem resnično začela verjeti v moč usode. V moč prerokb, izrekov, čarovnije, neverjetnosti! Šele takrat ko se je za mano prikazal on.

~CHLOE~
Še enkrat sem si splaknila obraz z mlačno vodo in ga obrisala s papirnato brisačko. Še vedno si nisem znala razložiti kaj se je zgodilo malo prej, a kar je dobro je, da je konec. Najbrž sem samo dobila panični napad, nič takšnega. Pa čeprav sem si to prepričevala v glavi znova in znova nisem mogla zakriti dejstva da to ni bil razlog. Zagotovo ne. Ne bi mogel biti. Moje misli je prekinila Sophie s tistim osladnim ,,Hej''.
»Kaj se je pa zgodilo?«, me je zaskrbljeno vprašala. Najbrž je že po izrazu na mojem obrazu ocenila, da ni vse v redu.
»Ah, nič,« sem se ji zlagala, da je ne bi skrbelo.
»Vem da nekaj je. Vidi se ti.«
»Pa če sem rekla da ni nič!« Odvihrala sem iz učilnice proti stopnicam in do omaric. Jezno sem prišla do svoje, številka 125, in udarila s pestjo po njej. Zven kovine se je razlegel po šolskih hodnikih, nakar je skozi vrata stopil devetar in me čudno pogledal.
»Kaj pa ti zijaš?« sem mu zabrusila in poskusila prikriti solze, ki so mi kot potočki lili iz vek. Še enkrat sem udarila, tokrat močneje, da se je na tanki kovini zelene barve razločila udrtina. Pogledala sem okoli sebe, zaradi solznih oči nisem razločila vse okolice, a zaslišala sem neenakomerne korake, ki so stopali v mojo smer. Z rokavom pletene jopice, ki mi jo je kupil očka, ko je bil še živ, sem si obrisala solze ter se postavila pred omarico, da kdo ne bi opazil škode. Nekaj trenutkov za tem so v hodnik pridrveli otroški kriki za njimi pa še njihova telesa. Petarčki. Razkropili so se vsak v svojo smer, jaz pa po stopnicah nazaj v razred.

~OLIVIA~
»Hej punci!«, naju je pozdravil. Njegovi temni kodri so mu padali na še temnejše oči, njegov glas pa je bil preglobok, da človek ne bi omedlel pri poslušanju te simfonije. Lagala bi se, če bi rekla da nisem pozabila dihati, dokler se nisem začela dušiti.
»Hej Jake,« je lahkotno rekla Ruby, kot da bi se pogovarjala s svojim bratom. No, pa saj ni daleč od resnice. Jake je Rubyin bratranec. Kako ji zavidam. S tem mislim, če bi bil Jake moj bratranec ne bi nikoli doživela te nočne more ki ji pravimo ljubezen.
»Olivia, si še z nami?«, me je vprašal ter se nasmejal. V mojih mislih je bilo sedaj le, o moj bog, pozna moje ime.
»Ja, živjo,« sem rekla, in iskreno je bil to najhujši stavek v mojem življenju. Toliko napora še nisem dala od sebe, niti pri športni ko smo se morali dvigovati po drogu.
»Hotel sem te vprašati,« je začel in že takoj mi je bilo všeč kam to vodi »bi mogoče bila moj par« O moj bog, dogaja se »pri naravoslovnem projektu?« Čakaj kaj? No ja, vsaj nekaj, še vedno najboljši trenutek mojega življenja. Mogoče z malo preveč navdušenja, sem pokimala in moj obraz je zažarel kot še nikoli. To je videla tudi Ruby in kot dobra prijateljica ni hotela, da Jake misli, da sem čudna in zato rekla:
»Zdaj greva, dijo,« in me odvlekla stran preden bi postalo še bolj nerodno.
»Hvala,« sem se ji zahvalila in odšle sva v umazano rumeno stavbo.

~CHLOE~
V razredu me je takoj napadla Sophie, preveč jo je skrbelo, za povrh vsega pa mi solzne oči niso nič pomagale iz situacije.
»Chloe, resno mislim, kaj se ti dogaja? Še včeraj si bila v redu, danes pa kot da bi videla prikazen. Čakaj, saj je nisi, kajne?« Nasmehnila sem se ji. Tisti nasmeh ki pravi, da ni vse okej, ampak si toliko pri moči da se še smejiš.
»Je nekaj, a …«
»A, kaj?« V naslednjem trenutku so se odprla vrata učilnice in vsi smo se usedli na svoja mesta. Običajno se ne bi, a tokrat pišemo test in noben ne bi rad zapravil niti sekunde. Takrat je bilo najinega pogovora konec. Učiteljica je šla najprej po razredu in, kot po pričakovanjih, našla veliko plonk listkov. V osmem razredu se itak noben več ne uči, zato učitelji ta sprehod opravljajo že kot rutino. Teste nam je razdelila, jaz sem kot običajno vso snov pozabila, počil je lonec in bum, ure je bilo konec.

*Po pouku*
S Sophie se danes nikoli nisva imeli prilike pogovoriti. Razlog je bil da sva imeli naslednje ure ločeno in na hodniku se nisva srečali. Pravzaprav, še dobro, kar sem čutila nisem imela namena deliti z nikomur drugemu. Veter je zapihal in noge so me kar same nosile naprej po gozdni potki. Vse kar se je slišalo je bilo spokojno ptičje žvrgolenje. Bilo je prav čarobno. Za trenutek sem zaprla oči in odmislila nepotrebne misli. Počutila sem se neomejeno, zmožno česarkoli mi svet poda na pladenj. Vsak nov korak, ki sem ga naredila po šumečem listju in blatni zemlji mi je predstavljal nov korak v svobodo. V svet kamor se lahko zatečem ko ne gre vse po maslu. Tisti trenutek sem se počutila bolje kot kadarkoli prej. Obdajala me je tišina, celo ptički so zaprli svoje kljunčke. Vse je bilo umirjeno in tiho. Mogoče celo malo pretiho. Razgledala sem se okoli sebe, nakar me je nekaj zagrabilo za levi komolec in potegnilo v temno črnino gozda.

~OLIVIA~
Danes je bil pouk legendaren. Učitelj me je presedel zraven Jakea. Čeprav je strog, se mi je ta učitelj izredno prikupil. Ni potrebno posebej poudarjati, zakaj. Odločila sem se da grem domov po daljši poti. Vreme je tako lepo, da bi ga bilo kriminalno zatreti z vožnjo v avtobusu. Poleg tega se mi je bus zagabil, starejši učenci zadnje čase spuščajo dime gor, če veste kaj mislim. Sonce je sijalo in toplo pripekalo na mojo bledo kožo. Zaradi dežja prejšnje dni je v zraku ostalo še nekaj vlage, počutila sem se kot v tropih. Trenutek bi bil popoln, če bi bil zraven mene tudi Jake. Prepustila sem se trenutkom sreče, ko me je prekinilo šelestenje listja. Kar me je najbolj preplašilo je bilo dejstvo, da v zraku ni niti sapice. Zdrznila sem se in se ozrla k gozdu. Poraščala so ga takšna in drugačna drevesa, le nekaj metrov stran je rastlo prvo, hrast. Zaradi radovednosti, ki mi ni dala miru sem se s počasnimi koraki odpravila do njega. Nato še do drugega, do tretjega. Brez zavedanja sem se kmalu znašla v notranjosti gozda, v katero ni prodiral niti žarek sončne svetlobe. Na štoru blizu mene je sedelo dekle. Chloe.
»Kaj delaš tu?«, sem jo vprašala in dvignila je pogled.
»Enako sem nameravala vprašati tebe,« je odvrnila in vstala. Kot strela z jasnega je začelo močno pihati. Če bi imela na sebi klobuk bi si ga morala močno držati da ne bi odplaval po toku vetra. Ravno ko je Chloe odprla usta da bi nekaj rekla, je mimo nje švignila postava. Nisem znala opredeliti kdo, oziroma kaj je to bilo, a ni izgledalo naravno. Veter je ponehal in vse, kar sem še lahko videla in se zavedala, da je tam, je bila Chloe.
»Sranje!«, je še zakričala in se prijela za prasko na njeni desni podlahti iz katere je kapljala temnordeča kri.


:point_right:Pozdravček! Ker novega dela nisem objavila ... Sto let, je ta še posebno dolg. Za vas, dragi moji bralci, tukaj je na novo postrežen del Ogenj in led. Upam da ste v branju uživali, to mi pokažite s tem da obarvate tisti osamljeni srček na vrhu in v komentarčke poveste kako se vam je zdelo. Vedno sem zelo vesela kritik in pohval, saj me le-te ženejo naprej. Tako da hvala, ker berete in me spodbujate, upam da naslednji del napišem čimprej, do takrat pa se smejte in bodite veseli:blush::point_left:

Vaša dg:two_hearts: