Elena je izginila, globoko pod zemljo. Oči so se mi napolnile s solzami, čeprav sem vedela, da to ni bila prava Elena, da to ni bila moja Elena. Razpoka se je zaprla in počasi sem vstala ter se odpravila dalje. Težak z vonjem po gnilobi prepojen zrak mi je zapolnjeval pljuča, da sem le s težavo dihala. A sem, dihala sem, nisem bila mrtva, nisem negibno ležala nekje, živela sem. Ta misel me je naenkrat preplavila kot kot val, živela sem življenje. Misel sem pustila za sabo ter poskušala ostati trezna. Odločila sem se da splezam na bližnje drevo, da se visoko, kot ptica razgledam do kod sega gozd. Roke so mi drsele po sluzastem deblu, z nogami pa sem le s težavo iskala veje na katere bi jih položila. Roke sem imela že vse opraskane, pekle so me saj je čudna sluz ne drevesu zašla v ureznine. A nisem se ustavila, nadaljevala sem svojo pot k vrhu.
…
ostalo mi je še malo, še nekaj kratkih metrov, pa se lahko razgledam. Slišala sem le svoje utrujeno dihanje, trenutki pa so bili dolgi. Vsak premik je bil mučen, težek zrak pa je naredil, da je bilo vse še huje. Zgrabila sem vejo nad mano ter se z zadnjimi močmi povlekla na vrh. Razgled je bil veličasten, čeprav zastrašujoč. Okoli mene so se razprostirala drevesa, kot veliko rdeča morje. Daleč, daleč, se je veliko kot majhna preproga videlo morje, turkizno modra zaplata ki mi je dala upanje. Hotela sem tja a je bilo tako daleč. Nad drevesi zrak ni bil tako zadušljiv in težek. Dihala sem počasi in vase vsrkavala čist svež zrak. Po nekaj minutah sedenja sem se spustila po drevesu na tla, bilo je težko, težje kot priti gor, saj je bilo vse spolzko, kot bi drevo namazali z oljem. A mi je uspelo, živa sem prilezla iz drevesa.
…
Zrak je bil med drevesi še vedno zadušljiv, hotela sem ga izpljuniti, ga pomendrati in uničiti. Tega pač nisem morala. Nadaljevala sem pot v smeri majhne plaže ki sem jo videla iz drevesa, kaj drugega mi ni preostalo. Še vedno sem bila v nogavicah, noge pa so me hudičevo močno bolele in nogavice so bile že skoraj vse prepojene s krvjo zaradi plezanja. Bolelo je, o kako je bolelo, zrak pa me je dušil vedno bolj. Sedla sem ob drevo in grizla ustnico. Potem me je zmanjkalo in zagrnila me je temna črnina.
…
Odprla sem oči, vame je butnil vonj po morju, vonj po slanem. Bila sem v jami, ne ravno veliki a bila mi je všeč. Počasi sem vstala, v strahu da bo kaj planilo vame in me napadlo, v strahu da sanjam, ali da sem mrtva. Stopila sem iz jame, in začutila pesek pod nogami, bilo je tako lepo, skoraj čudno. Jama je bila majhna luknja v pečini nad katero se je razprostiral neskončni rdeč gozd. »No, si se končno nehala delati revico in spati?« se je nekdo zasmejal za mano. Glas je bil ženski v to sem bila prepričana...


Hej Hoj! Nov del je tukaj in upam da vam je všeč! (meni je tako fajn pisati XD) Lajkajte, KOMENTIRAJTE da bom vedelada sploh kdo spremlja! name se če želite tudi naročite. RADA VAS IMAM PA HVALA DA BERETE TOLE!

Lp, Tani