V glavi so mi odzvanjale Jasminine besede: »Zdaj boš ti temu, nekomu, oziroma nečemu dala majhen del, z upanjem da preživiš... « Pogled mi je avtomatično zašel na njen mankajoči prst in po telesu me je zmrazilo. Zazrla sem se še v roke Jona in Jacka. Tudi njima je manjkal prst. Jackova rana je izgledala popolnoma zaceljena, ne tako kot Jonova ki je izgledala skoraj sveža, kot bi mu prst odrezali pred nekaj dnevi. Tiho sem še naprej sedela na hlodu, zrla v daljavo ter si panično grizla ustnice, ki so bile že precej rdeče. »No, gremo« je rekla Jasmen in me odvlekla do večje jame. Strah me je bilo, ne preveč čisto malo, čisto malo. Roke in prste sem stisnila k sebi, trdno, kot bi lahko ušla Jasmen, njenemu ``darovanju’’. Sredi sobe je bila kamnita polica, na katero sem sedla. Poleg nje je stala lično izklesana mizica. Pogled se mi je ustavil na posodi, ta je bila velika in glinena na njej pa so bile narisane vitice, ki so se mi zdele skoraj resnične. Videla sem tudi vrata, videti so bila stara, kot da komaj še stojijo ter služijo svojemu namenu. Počasi sem vstala. Fantov in Jasmen ni bilo nikjer, kot da bi me pustili samo, da se sprijaznim s svojo usodo. A nisem želela samo stati in čakati, če sem imela priložnost da kadarkoli kaj raziščem, je bila ta priložnost zdaj. S počasnimi, kar se da tihimi koraki sem se odpravila proti vratom. Trdno sem prijela kljuko, kot bi me bilo strah, da mi bo ta skočila iz roke in ušla. Pritisnila sem nanjo in vrata so se s škripanjem počasi odprla.
...
Name je posijala rdeča svetloba, in pljuča mi je spet napolnil zadušljiv gozdni zrak. Vrata za mano so se s škripanjem zaprla. "Halo?!" sem tiho rekla. Nihče mi ni odgovoril, samo tišina. Visoko na storpu jame sem videla luknjo, skozi katero je prihajala rdeča svetloba. Ozrla sem se po sobi, nikogar ni bilo. "Elena?" sem tiho rekla. Še vedno se ni nič zgodilo. Bila sem malo razočarana. Pričakovala sem da se bo Elena kar prikazala, kot v pravljicah. A se ni. Ker vsi vemo da življenje ni pravljica.
...
Kar se da tiho sem smuknila iz sobe, ter se nedolžno usedla na skalno polico. Naslednji trenutek je v sobo že prišla Jasmen, z debelo vrvjo v eni ter nožem v drugi roki. Tiho je prijela mojo roko ter jo položila na mizo. Nisem mahala ali se upirala, saj sem vedela da nič od tega nebo pomagalo. Jasmen je sedaj pričela s debelo vrvjo zavezovati mojo roko na mizico. Roke nisem premikala, niti trznila nisem z njo. Pustil sem Jasmen da opravi kar mora. Zgrabila je moj prst, močno, zelo močno, da me je precej zabolelo. Jack je šel po posodo ki je mirno stala v kotu. Postavil jo je pod moj prst in brez besed odšel. Jasmen je je v roko prijela nož. Videla sem kako močno ga drži saj je bil njen obraz spačen od napora. S silo je zarezala v moj prst. Bolečina mi je iz pljuč pobrala ves zrak. Hotela sem vdihniti a nisem morala, samo prazno sem hlastala za zrakom. Jasmen pa je rezala v moj prst, še enkrat in še enkrat. Kri je lila v posodo kot rdeč slap. Videla sem kako si Jasmen grize ustnico, kako tudi ona komaj še diha, čeprav se mi njeno delo ni zdelo preveč naporno. Tedaj se je kri začela vrtinčiti in v posodo se je zlivala v čudovitih vijugah. Očarana sem zrla kako se vse vrtinči, čeprav je bolečina naraščala. Ozrla sem se k Jasmen, v rokah je držala moj prst, ter ga počasi spustila v vrč. Ta je bil do roba poln moje krvi, in kar zgrozilo me je ko sem ga pogledala. Zazrla sem se v svojo roko. Manjkal je prst, a sploh nisem čutila bolečine, strahu ali groze. Nagnila sem se nazaj in utrujeno vzdihnila. Zaprla sem oči, ni me bolelo le...le Eleno sem hotela. Spet me je preplavila tista želja da bi jo objela, da bi bilo vse spet kot je bilo prej. Odprla sem oči. Jasmen in vrča ni bilo nikjer. "Jasmen?" jem jo poklicala. Ni se oglasila. Ozrla sem se po sobi. Nič ni bilo drugašno, spremenjeno... pogled se mi je ustavil pri vratih. Izpod njih je gomazela kri. Stopila sem do njih in jih s silo odprla, po sobi je bila razlita kri, vrč pa re razbit ždel v kotu. Jasmen je ležala pred mojimi nogami, bilo je... zastrašujoče. Samo gledala sem vanjo, nisem se je upala dotakniti, ko zaslišim znan glas, ampak bil je otroški, kot sladek glas malčka. "Vivian?" je glas še enkrat ponovil, čisto počasi. Dvignila sem glavo. Sredi sobe je sedela Elena, umazana od krvi. Glavo je ljubko nagnila v stran ter počasi vprašala: "Kaj se je zgodilo s tvojim prstkom Vivian? Kaj je bilo?" Elena je glavo spet počasi nagnila v stran. V trebuhu me je strašno zvilo, hlastnila sem za zrakom in se zgrudila po tleh. Videla sem Elenin obraz, kako se mi nedolžno smehlja.

Hej Hoj osebeki! Upam da vem je nov del všeč! Lajkajte, KOMENTIRAJTE da bom vedela če sploh kdo bere. Če želite se name tudi naročite RADA VAS IMAM PA HVALA DA SPREMLJATE!

Lp, Tani