Ojla! Nov del je tukaj! Upam, da vam bo všeč.
NOV DEL

ELLA
Pojma nimam kje sem. Odpravim se do Osamljene ulice in se spustim v podhod. Luknja v steni je odprta, ampak kaj je to. V luknji je počivala knjiga! Kakšna sreča! Odprla sem jo, jo prelistala in se ustavila na strani, kjer je pisalo ‘K̶͓͔̈̍̓̐͐͗a̵̡̫̦̥̲̭͑̅k̶̢̨̦̟̜̤̣̞̭̈́̉͛̄̆͗̒̉̕̕ͅo̶̖̎ ̴̢͖͈̬̎̑͑̔̄̍̕͘̚p̷̡͚̠͗͋ř̷̡̖̬̭̼̺̩̪͍̈͒́̀͘͜͝ȉ̶̜̗̭̈́̈ţ̷̣̰͔̭̺̔̓̅̔͑͛̐̚͜͝͠î̶̫̗̦͔̘̠̗̼ ̸̪̻̜̼͙̘̓v̵̠͕͙͇̳̥́̈́̈̇̕ͅ ̵̗̑̉̊̉͐̅̄͗̊p̸̘̽͋̌́̑̍ŗ̵̘̼̩̄̐̏̈̀͗̿̉ḯ̴̘̮̙͍̼͚̰̠̂̑̔̈́̂̉͠͠h̷̗͕̞͇̩̆̄̒̒̉o̷͖͚̜̘̝̱̲̫̰͗͛̔̿͐̄͒̍͑̄d̵̙̀͌̉̒͂͘n̷̡̨̺͕̦̣̱̳͕̘̿͛̊ȍ̴̢̠̱̱͛̚̚͜͝ͅs̴̝̝͙͎̼̓́̈́̑͂͜ͅt̸̤̭̤̐̔̇͂̅̑͘͝ ̵̢̪͖̻̩̰̩͍͌̄͊̅̂͗̓̓͒i̵̝̯̰̫͇͐͆̽́̏͠n̵̢̺̩͕̘̦̈́̔̈͋̀̚ ̴̧̛̻̟́͛̆̎͒̓̈́͊͋į̵̳̞͕̫̔̄͠ẑ̵̡̦͜ ̸̻͖̟̣̟̰̻̺̈͋̆̃͂́͒͋͑n̵͎̝̺̺̮͖̋̔̈j̵̫̪̖̏̆̉͐̓̌͠e̴̞̞̣̺̫͖̩̗͉̅͆̐̒͂̊̃̇̈ͅ?̵̧̻̻̳̯̫̹̓͑̒̃̾͜͝ ‘ Naslov je bil razmazan z nekim črnilom, zato sem se morala res potruditi, da mi je uspelo prebrati. Pisalo je ‘Kako priti v prihodnost in iz nje?’ Začela sem brati:

Pσȥԃɾαʋʅʝҽɳα!
1. Pɾҽԋαʝαɳʝҽ ʋ ρɾιԋσԃɳσʂƚ ʝҽ ʅαԋƙσ ȥҽʅσ ɳҽʋαɾɳσ. Zαƙαʝ? Kҽɾ ʂҽ ʅαԋƙσ ȥɠσԃι, ԃα ԃσ ρσʅɳσčι ɳҽ ȥαʂριš. Čҽ ʂҽ ƚσ ȥɠσԃι ʂι ȥα ʋҽԃɳσ σʂƚαʅα ʋ ρɾιԋσԃɳσʂƚι ιɳ ɳҽ ɱσɾҽš ρσρɾαʋιƚι ɳιčҽʂαɾ ȥα ɳαȥαʝ.
2. V ρɾιԋσԃɳσʂƚ ρɾҽԋαʝαš ʂƙσȥι Oʂαɱʅʝҽɳ Zιԃ. Iȥɾҽčι ɱσɾαš ƙʅʝυč, ƙι ʝҽ ȥɳαɳ ʂαɱσ ƚҽႦι. Kσ ʂҽ ƚι ȥιԃ σԃρɾҽ, ʂƙσčιš ʋ ɱҽɠʅσ ιɳ ʂι ȥαɱιʂʅιš ɳҽƙ ԃσɠσԃҽƙ ιȥ ρɾҽƚҽƙʅσʂƚι. Pɾιʂƚαʅα Ⴆσš ʋ ҽɳαƙҽɱ ρɾσʂƚσɾυ ιɳ čαʂυ, ʂαɱσ, ԃα Ⴆσ ƚα ȥα ραɾ ƚҽԃɳσʋ ɳαρɾҽʝ.
3. Čҽ Ⴆι žҽʅҽʅα ιƚι ʋ ρɾιԋσԃɳσʂƚ ȥα ʋҽč ƙσƚ ραɾ ƚҽԃɳσʋ, ʂι ɱσɾαš ȥαɱιʂʅιƚι ƚυԃι ԃαƚυɱ. Tҽɠα ɳҽ ρɾιρσɾσčαɱσ ȥαčҽƚɳιƈαɱ, ƙҽɾ ʝҽ ɱσžɳσʂƚ, ԃα σʂƚαɳҽƚҽ ʋ ɱҽɠʅι ȥα ʋҽԃɳσ.
4. Kσ žҽʅιƚҽ σԃιƚι ιȥ ρɾιԋσԃɳσʂƚι, ɱσɾαƚҽ ɳυʝɳσ ȥαʂραƚι ρɾҽԃ ρσʅɳσčʝσ. Čҽ ɳҽ ȥαʂριƚҽ ԃσ ƚαƙɾαƚ σʂƚαɳҽƚҽ υʝҽƚι ʋ ρɾιԋσԃɳσʂƚι ȥα ʋҽԃɳσ.

Uραɱ, ԃα ʂι ɳαšʅα σԃɠσʋσɾҽ ɳα ʂʋσʝα ʋρɾαšαɳʝα.
Lҽρσ ƚҽ ρσȥԃɾαʋʅʝαɱσ.

Oʂαɱʅʝҽɳι Rҽԃ

Postalo me je strah. Kaj vse to pomeni? Vem le tri stvari - sem v prihodnosti, še se da rešiti Leio in v tem Redu so samo dekleta. Imam idejo! Šla bom domov in takoj zaspala. Ko se bom zbudila, bom v tistem dnevu, iz katerega sem odšla. Ampak kaj pa, če najprej kaj popravim, na primer, da… Aha, že vem! Če vzamem knjigo k sebi domov, bo, ko bomo v normalnem času še zmeraj pri meni, tako bo bilo vse lažje! Zaprem knjigo, jo pospravim v nahrbtnik in se odpravim domov. Ko prispem se naredim žalostno, da ne bi česa posumili in se odpravim direktno v mojo sobo. Začudim se. Moja soba je prepleskana na črno in povsod so obešene slike Leie in mene. Itak vem zakaj je to, zato se ne motim preveč s tem. Uležem se na posteljo. Ura je pol petih. Kmalu bo večerja, zato do takrat še ne smem zaspati. Odprem knjigo in začnem listati po njej. Veliko stvari piše, ampak se mi ne da brat, rajši bom preverila, kdo je še tak, ki lahko potuje v prihodnost. Pridem do naslova ‘P҉r҉i҉h҉o҉d҉n҉o҉s҉t҉’ Preberem vsa imena in se ustavim pri dobro znanem ‘Luna Bea Setorry’ Začudim se. Pa saj to je Leina in moja sošolka. Luna! Ne morem verjeti. Z Luno se zelo dobro razumeva. ‘Jutri’ jo bom malo povprašala o tem. Še naprej listam po knjigi in se čudim, koliko ljudi je takih magičnih. “Večerja!” zakliče mami. Rečem ji, da prihajam. Skrijem knjigo pod posteljo in stečem dol na večerjo. Bljak! Spet je polenta, ki jo sovražim še posebej pa če je zraven še golaž in danes je! Bedno. Z muko pojem potem pa se zaklenem v svojo sobo in začnem brat. Knjiga je v resnici zeloooooo zanimiva. Vsakič odkrijem nekaj novega. Iz nje se bom še česa naučila. Berem že sto let (pripis pisateljice: ne zares sto let, samo tako se reče) Čisto sem zatopljena v knjigo. Tako sem se zatopila, da sem čisto pozabila na čas…


Če ti je všeč lahko stisneš like ali pa to kar napišeš v komentar! <3

LP-----HERMIONE GRANGER-----