Napisala sem še en del. Upam, da je v redu.
ELLA
Vzamem kolo in se odpeljem do igrišča, komu se pa da hodit.
*na igrišču*
Se pripeljem. Leia me že čaka. Pustim kolo ob drevesu in odhitim do nje. “Hej! Kaj je narobe?” hitro vprašam. “Oooo, si pa radovedna” se zasmeji, čeprav malce zadržano. “Torej,” govori naprej “včeraj, ko sem se vračala iz plesnih vaj, sem slišala pritajeno dihanje, potem pa je nekdo prevrnil koš za smeti. Videla sem samo še senco, ki je stekla stran.” Nerodno mi je “In to je bilo tako pomembno?” se pretvarjam, da to ni nič. “Ja, ti očitno sploh ne veš kako me je bilo strah… Kaj bi pa ti naredila na mojem mestu, no povej?” “Pač nič…” mi je zmanjkalo besed.
*doma*
Z Leio sva bili na igrišču še nekaj časa po pogovoru. Skrbelo me je, kaj če Leia ne bo hotela biti več moja najboljša prijateljica. Kaj če bo ugotovila, da sem jo zasledovala? Kaj je počela tam tako pozno? Zakaj je bila na tisti ulici? Na plesnih vajah ni bila. Točno vem, kdaj jih ima in tudi kje. Nekaj skriva in jaz bom ugotovila kaj je to.
LEIA
Mogoče me pa kdo zasleduje in ve za mojo skrivnost. Naj Elli povem zanjo? Ne, ne smem, skrivnost mora ostati skrita. Lahko pa bi… In že stečem iz hiše, ne da bi povedala očiju.
*na osamljeni ulici*
Bilo je tiho kot v rogu. Strašljivo. Ozrla sem se okoli, pogledala, če me kdo opazuje. Nikogar. Spustim se po stopnicah v podhod in stopim do čisto popisanega zidu. Še enkrat se ozrem okoli sebe. Zamrmram “Aperire, ostende mihi faciem meam praeteritam, et aperiam oculos meos est. “ Zid se začne vdirati v tla. Pred mano je že znana megla. Stopim vanjo in začnem padati. Padam, padam, padam…
ELLA
Mislim, da se moram Leii opravičiti. Hitro sem se oblekla in stekla do njene hiše. Pozvonim. Nič. Še enkrat pozvonim. Nič. Mogoče pa je ni doma. Ali pa… Stečem do tiste nemarne osamljene ulice. Nikogar ne vidim. Spustim se v podhod iz katerega seva bela svetloba. Tečem po stopnicah v globino. Postalo je temno. Ničesar ne vidim. Iz žepa povlečem telefon in prižgem svetilko. “Ogabno.” rečem glasno, ne da bi se zavedala. Po tleh so ležali cigaretni ogorki, stene so bile počečkane, smrdelo je po zatohlem. Brez veze. Odpravim se proti domu.
LEIA
Padam, padam, padam...
:grimacing::confounded::wink:
LP, HERMIONE GRANGER
ELLA
Vzamem kolo in se odpeljem do igrišča, komu se pa da hodit.
*na igrišču*
Se pripeljem. Leia me že čaka. Pustim kolo ob drevesu in odhitim do nje. “Hej! Kaj je narobe?” hitro vprašam. “Oooo, si pa radovedna” se zasmeji, čeprav malce zadržano. “Torej,” govori naprej “včeraj, ko sem se vračala iz plesnih vaj, sem slišala pritajeno dihanje, potem pa je nekdo prevrnil koš za smeti. Videla sem samo še senco, ki je stekla stran.” Nerodno mi je “In to je bilo tako pomembno?” se pretvarjam, da to ni nič. “Ja, ti očitno sploh ne veš kako me je bilo strah… Kaj bi pa ti naredila na mojem mestu, no povej?” “Pač nič…” mi je zmanjkalo besed.
*doma*
Z Leio sva bili na igrišču še nekaj časa po pogovoru. Skrbelo me je, kaj če Leia ne bo hotela biti več moja najboljša prijateljica. Kaj če bo ugotovila, da sem jo zasledovala? Kaj je počela tam tako pozno? Zakaj je bila na tisti ulici? Na plesnih vajah ni bila. Točno vem, kdaj jih ima in tudi kje. Nekaj skriva in jaz bom ugotovila kaj je to.
LEIA
Mogoče me pa kdo zasleduje in ve za mojo skrivnost. Naj Elli povem zanjo? Ne, ne smem, skrivnost mora ostati skrita. Lahko pa bi… In že stečem iz hiše, ne da bi povedala očiju.
*na osamljeni ulici*
Bilo je tiho kot v rogu. Strašljivo. Ozrla sem se okoli, pogledala, če me kdo opazuje. Nikogar. Spustim se po stopnicah v podhod in stopim do čisto popisanega zidu. Še enkrat se ozrem okoli sebe. Zamrmram “Aperire, ostende mihi faciem meam praeteritam, et aperiam oculos meos est. “ Zid se začne vdirati v tla. Pred mano je že znana megla. Stopim vanjo in začnem padati. Padam, padam, padam…
ELLA
Mislim, da se moram Leii opravičiti. Hitro sem se oblekla in stekla do njene hiše. Pozvonim. Nič. Še enkrat pozvonim. Nič. Mogoče pa je ni doma. Ali pa… Stečem do tiste nemarne osamljene ulice. Nikogar ne vidim. Spustim se v podhod iz katerega seva bela svetloba. Tečem po stopnicah v globino. Postalo je temno. Ničesar ne vidim. Iz žepa povlečem telefon in prižgem svetilko. “Ogabno.” rečem glasno, ne da bi se zavedala. Po tleh so ležali cigaretni ogorki, stene so bile počečkane, smrdelo je po zatohlem. Brez veze. Odpravim se proti domu.
LEIA
Padam, padam, padam...
:grimacing::confounded::wink:
LP, HERMIONE GRANGER
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream:KAM PADA? KAM? ZNORELA BOM! FULLL DOBRO, DOMISLENO, NAPETO, USTVARJALNO, SUPER! NIMAM BESED KOT LE TO:
ČIMREJ NOVI DEL!
ČIMREJ NOVI DEL!
0
Prvič sem prejela tako dober komentar!!!! Hvala, hvala, hvala... Nov del pride jutri zjutraj!!! LP
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Neeeee. Preveč napeto! Res me zanima kaj bo ... Zgodba pa seveda SUPER!
TVOJA DG
TVOJA DG
0
Moj odgovor:
aggaga
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(311)
Srednje.
(192)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(52)