Renna je čepela na strehi. Zaman se je skušala skriti pred bojevniki ognja, saj je njena koža žarela kot šibka luč. Podnevi se to ni videlo, a ponoči je postala kot majhen plamen, ki osvetljuje strehe, medtem, ko beži pred zasledovalci. To je bila njena rutina. Podnevi je svoje ognjeno rdeče lase skrivala pod kapuco, zato je bojevniki niso mogli prepoznati. Tako jim je za kakšno noč ušla, a vedno so jo našli. A nikoli je niso ujeli. Bila je spretna bojevnica. Tega jo je naučil oče.
"Nikoli se ne smeš bati. Napadalci lahko zaznajo tvoj strah. Če se to zgodi, ga lahko izkoristijo v svoj prid," jo je vedno svaril. Renna ni razumela, zakaj jo oče uči bojevanja. Učil je samo njo, čeprav je Renna imela tudi brata in sestro. Njunih imen ni poznala, pa čeprav so skupaj živeli pet let. Oče ji je vedno govoril, da več, kot veš, slabše je. Zato ni spraševala. Ni vedela imen članov njene družine, a vedela je, kateremu kraljestvu pripadajo. Ona je bila ognjena, tako kot oče. Dve leti mlajši brat in mama sta bila ledena. Samo sestrina pripadnost je bila zavita v meglico. Enkrat je znala z dlanjo prižgati svečo, drugič pa narediti ledene kocke za v pijačo. Kaj je bila? Ognjena ali ledena?

Renna je zaslišala bojevnike ognja, ki se ji približujejo. Tokrat se ni mogla boriti, saj je bila prešibka. Že nekaj časa ni jedla. Lahko je samo upala, da je ne bodo opazili, kar je bila pa misija nemogoče. Zadržala je dih.
"Še pred sekundo je bila tukaj," je zaslišala jezen glas.
"Xar bo zelo jezen, če je najdemo. To traja že predolgo," je rekel drug glas. Ta je deloval prav besno.
"Mall, Zo, ohladita se. Našli jo bomo. Hči izdajalcev bo slej kot prej naša," jima je obljubil strog glas.
"Ah, dovolj imam. Že tedne jo lovimo, a če se kdo bojuje kot Felicia ga je blazno težko dobiti v pest. Gremo nazaj v Ognjenijo," je naveličano rekel nekdo. Renni se je zdelo, da Mall.
Zaslišala je oddaljevanje korakov in spet zadihala. Ognjenija ali Ognjeno kraljestvo je bil njen dom, čeprav tam ni bila še nikoli. Z družino je živela na Ozemlju, ki je bila v bistvu meja med obema kraljestvoma. Tam je živela, dokler nekoč niso prišli bojevniki ognja in jih pregnali. Renna, sestra in brat so pobegnili, saj je Renna brcnila v piščal bojevnika, ki jih je držal, da ne bi pobegnili. Stekli so vsak v svojo smer. Brinno so po nekaj dneh prezeblo in lačno našli na robu Ledenije ali Ledenega kraljestva. Prijazna mož in žena sta skrbela zanjo, dokler nista na njen šestnajsti rojstni dan ugotovila, kdo je. Hči izdajalcev. Pregnala sta jo. Odšla je v svet ljudi in se skrivala, dokler je niso začeli iskati. A zdaj so končno odnehali.

Renna je bila lepa. Njena polt barve kapučina se je v temi svetila, tako kot njeni lasje. Pri lasišču so bili temno rdeči, pri konicah pa rumeni. Bili so čisto skodrani, kot je pri ognjenih navada. Njene oči so bile temno rdeče in zadnje tri leta je nosila rjave kontaktne leče, saj rdeče oči v človeškem svetu privlačijo preveč pozornosti. Las si ni barvala, saj so goreli in tudi če so rjavi, goreči lasje niso ravno normalni. Poleg tega je imela na hrbtu tetovažo kril. Ni vedela, kaj pomenijo, tako kot ostale tetovaže. Imela jih je po celem telesu, razen po obrazu. Vedela pa je, da ji zakon prepoveduje, da bi jih pokazala ljudem.

Zakaj je sploh prišla v svet ljudi? Tudi Renna si je vsako sekundo svojega življenja zastavljala popolnoma isto vprašanje. Zakaj? Ker je drugje niso marali. Povsod drugod je bila hči Felicie in Zora, ljudi, ki sta izdala lastno raso in dobila mešance. Tu je bila Renna. Nihče. Še svojega priimka ni poznala. In to ji je zaenkrat čisto ustrezalo. Manj, kot ve, bolje je zanjo.

Hodila je po strehi ene izmed visokih stavb mesta, v katerem je začasno živela. Kmalu bo odšla. Morlaa se je redno seliti, da je bojevniki niso našli. Ponavadi se je pritihotapila na trajekt in odšla v neko naključno mesto. Zdelo se ji je, da je bila zdaj v Tokiu, a na človeška mesta se ni ravno najbolje spoznala, čeprav je na tu živela že kar nekaj let.
Ni točno vedela, kam gre. Najbrž v pristanišče, kjer bo počakala na prvi trajekt. Med hojo ji je popotni plašč plapolal v vetru. Bila je jesen, zato so bili dnevi deževni in vetrovni. Edina slabost dežja je bila, da ji ni pogasil las ali kože. Svetila sta v vsakem vremenu.

Skočila je s strehe. Začelo je deževati. Tipično. Razmišljala je o dežju in že puf! Začne liti kot iz škafa.
Hodila je po ulici. Čeprav je bilo že krepko čez polnoč, so bile nekatere restavracije odprte. V želodcu ji je zakrulilo in jo opomnilo, da bi bilo pametno kaj pojesti.

Zavila je v najbližjo okrepčevalnico in se vsedla na prvo prosto mizo. Naročila je le en sendvič. Čakala je, da pride natakar nazaj, medtem pa je opazila, da jo fant pri sosednji mizi gleda.
Živčno se je obrnila, a fant jo je še zmeraj gledal. Pravzaprav je bil kar lep. Imel je snežno bele lase in oči, ki so Renno spominjali na barvo Atlantskega oceana. Njegove ustnice so bile modre, kot bi bil predolgo na mrazu, čeprav zunaj ni bilo tako hladno.

Takrat pa je prišel natakar.
"Želite še kaj?" jo je vprašal.
Odkimala je in mi dala drobiž, ki ga je našla v globinah plašča.
Ni mogla v miru jesti, saj je tisti fant še kar buljil vanjo.
Zavzdihnila je in odložila sendvič.
"Zakaj sem tako zanimiva?" ga je vprašala.
Sklonil se je k njej in zašepetal: "Si ognjena?"