Otroci ledu in ognja (2. poglavje)
8
"Kaj?" je siknila Renna. Ni bila prepričana, ali je slišala prav.
"Vprašal sem, če si ognjena," je rekel in se nasmehnila.
"No, ja, sem. Kako veš za nas?" je vprašala, čeprav se ji je vprašanje zdelo čisto neumno. Če je bil eden od njih, je bil leden.
"Leden sem," je rekel in potrdil Rennina predvidevanja. Z roko si je šel skozi lase in jih razkuštral.
"Kako to, da si tu?" ga je vprašala. Pripadniki kraljestev pridejo sem le, če so v situaciji, podobni Reninni.
"Hm, ja. Osebni razlogi. Ne bi zdaj o tem," je nekam živčno rekel. Saj Renna v bistvu ni pričakovala, da ji bo svojo življensko zgodbo povedal popoln neznanec.
"Kako pa si vedel, da sem ognjena?" ga je vprašala.
"Lase skrivaš pod kapuco," je rekel in skomignil z rameni. "In koža se ti rahlo sveti. Mislim, da drugi tega niso opazili."
To zadnje je dodal, ker se je preveč očitno prestrašila, da jo je kdo prepoznal.
"Kako ti je pa ime?" ga je vprašala.
"Rephaim. Pa tebi?"
"Jaz sem Renna," je rekla in se nasmehnila.
Nenadoma pa se je vzravnal in pogledal v kot okrepčevalnice. Tam je bil le en mlad moški, ki pa ju je prav tako gledal.
"Renna, greva," je rekel in vstal hitreje kot je lahko vprašala zakaj.
Samo sledila mu je ven in po Tokiških ulicah. Ni vedela, kam gresta, sicer pa ji je bilo vseeno, saj tako ali tako ni imela kam.
Kmalu se je ustavil v neki zakotni ulici in skočil na smetnjak, nato pa na streho.
"Prideš?" jo je vprašal in sledila mu je. Sicer na streho ni prišla niti pol tako elegantno kot on, a vseeno se ni spotaknila ob nič.
Tekla sta po strehi, Renna pa še vedno ni vedela, kam gresta. A Rephaim se je ves čas oziral nazaj in jo zaskrbljeno gledal.
Potem pa se je naenkrat ustavil in Renna je imela veliko srečo, da se ni zaletela vanj.
"Pred čim beživa?" ga je nestrpno vprašala.
"Lovci na glave," se je glasil preprost odgovor. Lovci na glave so lovili in pobijali elementarje, kot sta bila Renna in Rephaim. "Tisti moški je bil lovec na glave. Na zapestju imajo vtetovirano ime tistega, ki ga lovijo."
"In kdo je bil to?" je vprašala Renna, čeprav je odgovor že vedela.
"Ti. In jaz. In veš, kaj je bilo zanimivo? Da oba nimava priimka," je rekel in se obrnil k njej. "Kakšna je tvoja družinska tetovaža?"
To vprašanje jo je ujelo čisto nepripravljeno. Tega se ponavadi ni spraševalo. Povedal si le najbližjim. Vsaka družina je imela drugačno tetovažo, ki je morala ostalim ostati skrivnost. Zdaj pa jo nek klošar sprašuje, kakšna je?
Rephaim se je obrnil in na sredini njegovega vratu, tik pod lasmi, je zagledala tetovažo. Bil je jing in jang, en del je bil ogenj, drugi led. Renna je otrpnila. Imela je popolnoma identično. Počasi si je snela kapuco in odmaknila lase. Razkrila je enako tetovažo. Rephaim je nekaj sekund stal kot vkopan, potem pa je Renno stisnil v objem.
"Tako sem te pogrešal, sestrica!" ji je rekel.
"Vprašal sem, če si ognjena," je rekel in se nasmehnila.
"No, ja, sem. Kako veš za nas?" je vprašala, čeprav se ji je vprašanje zdelo čisto neumno. Če je bil eden od njih, je bil leden.
"Leden sem," je rekel in potrdil Rennina predvidevanja. Z roko si je šel skozi lase in jih razkuštral.
"Kako to, da si tu?" ga je vprašala. Pripadniki kraljestev pridejo sem le, če so v situaciji, podobni Reninni.
"Hm, ja. Osebni razlogi. Ne bi zdaj o tem," je nekam živčno rekel. Saj Renna v bistvu ni pričakovala, da ji bo svojo življensko zgodbo povedal popoln neznanec.
"Kako pa si vedel, da sem ognjena?" ga je vprašala.
"Lase skrivaš pod kapuco," je rekel in skomignil z rameni. "In koža se ti rahlo sveti. Mislim, da drugi tega niso opazili."
To zadnje je dodal, ker se je preveč očitno prestrašila, da jo je kdo prepoznal.
"Kako ti je pa ime?" ga je vprašala.
"Rephaim. Pa tebi?"
"Jaz sem Renna," je rekla in se nasmehnila.
Nenadoma pa se je vzravnal in pogledal v kot okrepčevalnice. Tam je bil le en mlad moški, ki pa ju je prav tako gledal.
"Renna, greva," je rekel in vstal hitreje kot je lahko vprašala zakaj.
Samo sledila mu je ven in po Tokiških ulicah. Ni vedela, kam gresta, sicer pa ji je bilo vseeno, saj tako ali tako ni imela kam.
Kmalu se je ustavil v neki zakotni ulici in skočil na smetnjak, nato pa na streho.
"Prideš?" jo je vprašal in sledila mu je. Sicer na streho ni prišla niti pol tako elegantno kot on, a vseeno se ni spotaknila ob nič.
Tekla sta po strehi, Renna pa še vedno ni vedela, kam gresta. A Rephaim se je ves čas oziral nazaj in jo zaskrbljeno gledal.
Potem pa se je naenkrat ustavil in Renna je imela veliko srečo, da se ni zaletela vanj.
"Pred čim beživa?" ga je nestrpno vprašala.
"Lovci na glave," se je glasil preprost odgovor. Lovci na glave so lovili in pobijali elementarje, kot sta bila Renna in Rephaim. "Tisti moški je bil lovec na glave. Na zapestju imajo vtetovirano ime tistega, ki ga lovijo."
"In kdo je bil to?" je vprašala Renna, čeprav je odgovor že vedela.
"Ti. In jaz. In veš, kaj je bilo zanimivo? Da oba nimava priimka," je rekel in se obrnil k njej. "Kakšna je tvoja družinska tetovaža?"
To vprašanje jo je ujelo čisto nepripravljeno. Tega se ponavadi ni spraševalo. Povedal si le najbližjim. Vsaka družina je imela drugačno tetovažo, ki je morala ostalim ostati skrivnost. Zdaj pa jo nek klošar sprašuje, kakšna je?
Rephaim se je obrnil in na sredini njegovega vratu, tik pod lasmi, je zagledala tetovažo. Bil je jing in jang, en del je bil ogenj, drugi led. Renna je otrpnila. Imela je popolnoma identično. Počasi si je snela kapuco in odmaknila lase. Razkrila je enako tetovažo. Rephaim je nekaj sekund stal kot vkopan, potem pa je Renno stisnil v objem.
"Tako sem te pogrešal, sestrica!" ji je rekel.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow! Presenečenje!!! Obožujem tvojo zgodbo. Res tako te potegne noter... To sem te vprašala že v prvem delu pod komentarji, ampak ali bi prebrala mojo zgodbo Werewolves don't die. In takojmse bom naročila nate<3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kul, meni je zelo zanimiva. Se grem še jaz naročiti nate.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ZAKON!
0
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)