Hej!
Vzela sem si čas in napisala tretje poglavje. Upam, da vam bo všeč! Komantirajte prosim :point_down:.
--
Renna ni mogla verjeti. Končno je našla svojo družino! No, vsaj del nje. Na začetku ni mogla verjeti, a ko je med objemom vdihovala tisti vonj, vonj, ki ga že zelo dolgo ni zaznala. Vonj družine. Takrat je dokončno verjela, da je Rephaim njen brat.

"No, zdaj, ko veš, da nisem popolna neznanka, mi boš povedal, kaj za hudiča, delaš tu?"

"Bežim. Tako kot ti," je rekel in se spet nasmehnil. Bilo mi je žal, da sem vprašala, saj je bilo vendar čisto logično.

"Koliko časa si že v človeškem svetu?" ga je vprašala.

"Kakšnih deset let. Ko smo zbežali, sem nekaj časa pod krinko živel v Ledeniji. A so me odkrili. Zato sem prišel sem, a so me spet našli in me preganjajo," ji je povedal.

"Pa veš... Kaj se je zgodilo najinima staršema?" je tiho vprašala, čeprav je odgovor že vedela.

"Mrtva sta. Ko si brcnila bojevnika in smo se razbežali, sem se skril v bližini. Od očeta so nekaj hoteli. Rekli so, da bodo ubili mamo, če ne dobijo tega. Oče jim je dal nek ovoj, tisti bojevnik, ki je držal mamo pa se je zarežal in ji prerezal vrat. Nato so isto naredili tudi očetu," je rekel in dolgo časa sta molčala.

"A veš, kje je tamala?" jo je vprašal Rephaim. Odkimala je. Ko bi vsaj vedela, kje je njena sestra.

"Najbrž je nekje v človeškem svetu. Za nikogar izmed nas ni varno v kraljestvih," je rekla. Šele zdaj je opazila, da jo zebe. "Živiš blizu?"

"Ja, tamle čez," je rekel in pokazal na eno izmed stavb. "Greva k meni prespat, potem pa..."

Nihče izmed njiju ni vedel, kam bosta šla potem. O tem bosta razpravljala potem, ko se naspita.

Rephaimovo stanovanje je bilo majhno. V njem so bili kopalnica, jedilnica, kuhinja in dnevna soba. Renna se je odločila, da bo spala na kavču. Stanovanje ni bilo ne vem kaj, a za silo je bilo. Nič ni bilo pospravljeno, zato je Renna previdevala, da Rephaim ne namerava ostati dolgo. Res pa je bilo, da je bil iz njegovega stanovanja lep razgled na mesto.

"Jedla sva že..." je mrmral Rephaim in se razgledoval po stanovanju. "Bi šla kar spat?"

Prikimala je. Bila je res utrujena in on očitno tudi, saj je takoj zavil v spalnico in ugasnil luč.

Renna je dolgo časa bedela v temi. Razmišljala je o vsem, kar se ji je zgodilo to noč. Brezu boja je pobegnila bojevnikom ognja. Spoznala je svojega brata. Želela si je samo spati, a njena utrujenost nekako ni želela sodelovati. Več kot tri ure se je samo premetavala po kavču. Vmes se je že zdanilo.

"A me zafrkavaš?" je jezno zašepetala in vstala. Hotela je v kuhinjo, saj jo je premetavanje po postelji zlakotnilo, a je skozi okno zagledala čuden prizor: pet najstnikov z belimi lasmi in štirje z rdečimi je gledalo naravnost v balkon Rephaimovega stanovanja. Otrpnila je. Kaj za hudiča tu delajo vajenci ledu in ognja? In še huje: skupaj?