PisalnicaOtroci ledu in ognja (4. poglavje)
8
Hej!
Tukaj je nov del. Prosim komentirajte in uživajte v branju!
--
Vajenci so ognjeni ali ledeni, ki se urijo za to, da bodo nekoč bojevniki. Nihče ne ve, kje se urijo in kdo so njihovi učitelji. Vedo le, da bodo (1. možnost) postali bojevniki (2. možnost) umrli med urjenjem. Medse sprejmejo le najboljše. In ko se najstnik med 14. in 18. letom odloči, da bo postal bojevnik, ga starši nikoli več ne vidijo. Ali pa ga, pa ga ne prepoznajo. Ko postaneš bojevnik, opraviš nekakšen obred, ki ga poznajo le oni. Med obredom se čisto spremeniš. Nisi več isti. Fizično in psihično.
Renna je potrebovala le nekaj sekund, da se je zavedla, kaj vidi. Takoj, ko je bila prepričana, da vidi kup vajencev brez učitelja, ki strmijo v stanovanje, je šla do Rephaimove sobe in ga želela zbuditi, ko je slišala, kaj si imajo vajenci povedati.
"Wi je rekel, da je leden tu," je rekel eden izmed njih.
"Sarah pa, da sta tu oba," je rekla neka druga punca. Očitno so imeli drugačne učitelje.
"Če sta oba, potem imamo pač srečo. Če ju ni, pa imamo vseeno ledenega. Okej?" je naveličano rekel nek fant.
"Prav," so se končno strinjali.
Renna je uvidela, da so ti vajenci pametni približno toliko kot morska spužva, zato se ni preveč obremenjevala z njimi. Malo je še poslušala, da sliši, kaj mislijo narediti. Njihov načrt je bil, da počakajo, da odditeta skozi glavni vhod. Kateri ubežnik pa pri zdravi pameti še uporablja glavni vhod? Ne da bi se zmenila, bi oba z Rephaimom šla na streho.
Zavzdihnila je in šla v Rephaimovo sobo.
"Vajenci so tu," so bile besede, s katerimi ga je zbudila.
"Kateri? Ledeni ali ognjeni?" je še napol v snu zamomljal. Očitno je dobro spal. Kako mu je zavidala.
"Oboji," je rekla in zavila z očmi, ko je Rephaim nenadoma postal povsem buden.
"Ne skrbi, niso kaj prida pametni," je rekla, a seveda se je moral prepričati na lastne oči.
Nekaj časa je visel ob oknu in poslušal njihove bistroumne izjave (razpravljali so, kako bodo zapravili denar, ko naju bodo predali).
"Prav imaš. A resno mislijo, da bova uporabila glavni vhod?" je rekel Rephaim in še vedno stmel vanje.
"Očitno so po naju poslali ravno najbolj neumne," je rekla in zmajala z glavo.
"Ampak zakaj niso prišli bojevniki? Joj, kako bi rad vedel več o vajencih in njihovem šolanju," je rekel. Nihče ni vedel ničesar o tem.
"Saj naju bojevniki že več let neuspešno lovijo. Zdaj so očitno dali priložnost njim," je rekla Renna.
"Greva," je rekel Rephaim in šel nazaj v svojo sobo. Vrnil se je z dvema bodaloma, ki si ju je zataknil za hlače. Enega si je skril v rokav, majhen ploščat nož pa dal v škorenj. To je bilo priljubljeno skrivališče za nože. Tudi Renna je imela enega ves čas v čevlju, le da je bil njen zakrivljen kot polmesec. Uporaben je bil predvsem za rezanje goltancev, bolj kot navaden nož. Poleg tega je slišala, da takih več ne izdelujejo. Čisto mogoče je bilo, da je imela edinega.
Rephaim je čisto neslišno splezal na sreho stavbe. Renna mu je sledila, vajenci pa ju sploh niso opazili. Ko sta bila na strehi sploh ni vedela, kam gresta, a Rephaim je bil očitno korak pred njo. Gledal je nekam k morju in Renni se je posvetilo, kaj se mu plete po glavi.
"Ne. Ne grem nazaj tja," se je uprla.
Rephaim se je samo zahahljal. "Morava, sestra. Samo v kraljestvih bova dobila odgovore."
Tukaj je nov del. Prosim komentirajte in uživajte v branju!
--
Vajenci so ognjeni ali ledeni, ki se urijo za to, da bodo nekoč bojevniki. Nihče ne ve, kje se urijo in kdo so njihovi učitelji. Vedo le, da bodo (1. možnost) postali bojevniki (2. možnost) umrli med urjenjem. Medse sprejmejo le najboljše. In ko se najstnik med 14. in 18. letom odloči, da bo postal bojevnik, ga starši nikoli več ne vidijo. Ali pa ga, pa ga ne prepoznajo. Ko postaneš bojevnik, opraviš nekakšen obred, ki ga poznajo le oni. Med obredom se čisto spremeniš. Nisi več isti. Fizično in psihično.
Renna je potrebovala le nekaj sekund, da se je zavedla, kaj vidi. Takoj, ko je bila prepričana, da vidi kup vajencev brez učitelja, ki strmijo v stanovanje, je šla do Rephaimove sobe in ga želela zbuditi, ko je slišala, kaj si imajo vajenci povedati.
"Wi je rekel, da je leden tu," je rekel eden izmed njih.
"Sarah pa, da sta tu oba," je rekla neka druga punca. Očitno so imeli drugačne učitelje.
"Če sta oba, potem imamo pač srečo. Če ju ni, pa imamo vseeno ledenega. Okej?" je naveličano rekel nek fant.
"Prav," so se končno strinjali.
Renna je uvidela, da so ti vajenci pametni približno toliko kot morska spužva, zato se ni preveč obremenjevala z njimi. Malo je še poslušala, da sliši, kaj mislijo narediti. Njihov načrt je bil, da počakajo, da odditeta skozi glavni vhod. Kateri ubežnik pa pri zdravi pameti še uporablja glavni vhod? Ne da bi se zmenila, bi oba z Rephaimom šla na streho.
Zavzdihnila je in šla v Rephaimovo sobo.
"Vajenci so tu," so bile besede, s katerimi ga je zbudila.
"Kateri? Ledeni ali ognjeni?" je še napol v snu zamomljal. Očitno je dobro spal. Kako mu je zavidala.
"Oboji," je rekla in zavila z očmi, ko je Rephaim nenadoma postal povsem buden.
"Ne skrbi, niso kaj prida pametni," je rekla, a seveda se je moral prepričati na lastne oči.
Nekaj časa je visel ob oknu in poslušal njihove bistroumne izjave (razpravljali so, kako bodo zapravili denar, ko naju bodo predali).
"Prav imaš. A resno mislijo, da bova uporabila glavni vhod?" je rekel Rephaim in še vedno stmel vanje.
"Očitno so po naju poslali ravno najbolj neumne," je rekla in zmajala z glavo.
"Ampak zakaj niso prišli bojevniki? Joj, kako bi rad vedel več o vajencih in njihovem šolanju," je rekel. Nihče ni vedel ničesar o tem.
"Saj naju bojevniki že več let neuspešno lovijo. Zdaj so očitno dali priložnost njim," je rekla Renna.
"Greva," je rekel Rephaim in šel nazaj v svojo sobo. Vrnil se je z dvema bodaloma, ki si ju je zataknil za hlače. Enega si je skril v rokav, majhen ploščat nož pa dal v škorenj. To je bilo priljubljeno skrivališče za nože. Tudi Renna je imela enega ves čas v čevlju, le da je bil njen zakrivljen kot polmesec. Uporaben je bil predvsem za rezanje goltancev, bolj kot navaden nož. Poleg tega je slišala, da takih več ne izdelujejo. Čisto mogoče je bilo, da je imela edinega.
Rephaim je čisto neslišno splezal na sreho stavbe. Renna mu je sledila, vajenci pa ju sploh niso opazili. Ko sta bila na strehi sploh ni vedela, kam gresta, a Rephaim je bil očitno korak pred njo. Gledal je nekam k morju in Renni se je posvetilo, kaj se mu plete po glavi.
"Ne. Ne grem nazaj tja," se je uprla.
Rephaim se je samo zahahljal. "Morava, sestra. Samo v kraljestvih bova dobila odgovore."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super!!!!
0
WinterNight
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlično! Samo pazi, ker izmenično uporabljaš prvi in tretjo osebo (se je uprla/sem se uprla). Drugače pa odlično!!!!
Lp, No Name
Lp, No Name
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ni slaba.
0
Icefire
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlična!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Nekaj časa me ni bilo na pisalnici (kot mogoče že kdo ve) in zato nekaj zgodb nisem mogla prebirati.
Zdaj sem se lotila tvoje...
Moram reči, da sem zeloooo navdušena. Imaš talent. No, vsaj jaz ga vidim in mislim, da je to, kar dobro saj resss velikoooo berem knjige!
Bom spremljala!
Super si,
JustLilly
Nekaj časa me ni bilo na pisalnici (kot mogoče že kdo ve) in zato nekaj zgodb nisem mogla prebirati.
Zdaj sem se lotila tvoje...
Moram reči, da sem zeloooo navdušena. Imaš talent. No, vsaj jaz ga vidim in mislim, da je to, kar dobro saj resss velikoooo berem knjige!
Bom spremljala!
Super si,
JustLilly
0
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)
