Ogenj se je širil z vso hitrostjo. Nisem mogla več dihati. Začela sem se daviti in oči so se mi solzile. Videla sem le še zamazan obris Lise v kletki poleg mene. "Si v redu?! Hej, me slišiš?!" Le še malo sem slišala Liso, ki je videla, da se bom kmalu onesvestila. Nisem ji mogla odgovoriti. Videla sem le še kako bo ogenj vsak čas uničil mene, Liso in še vse ostale pse poleg mene. In zakaj? Zaradi tega, ker ni nobenega, ki bi rešil uboge pse! Vsem človečnjakom je mar le zato, da rešijo sami sebe, za druge pa jim je popolnoma vseeno. A zdaj, par trenutkov pred smrtjo nima smisla razmišljati o tem, sem pomislila. Tako ali tako je bilo vseeno. Zgrudila sem se na tla in v zadnji sekundi se mi je še zdelo, da sem videla kako so se odprla vrata v prostor a nato sem se onesvestila. Videla nisem ničesar več. Bilo je konec z mano.


Prvo kar sem začutila je bilo nekaj mehkega. Nebesa! Pasja nebesa! Seveda! Umrla sem in zdaj ležim v nečem najboljšem. V nebesih! Rahlo sem se prevalila in res! Imela sem občutek kot, da ležim na mehkem oblaku, ki lebdi v nebesih. Bilo je tako lepo, da si nisem upala odpreti oči. A nato sem pomislila na Liso. Je Lisa z mano v nebesih? In ne, da bi razmišljala sem odprla oči. Prvo kar sem dojela je bilo to, da nisem v nebesih. Ležala sem na puhasti odeji, ki me je res spominjala na oblak. A vse ostalo ni bilo podobno nebesom. Bila sem v majhni sobici, ki ni bila niti malo podobna zavetišču. Vse stene so bile lepo pobeljene in sobica je imela velika okna skozi katera je pronicalo veliko svetlobe. To je dajalo lepo vzdušje. V kotu sobice je bila miza drugače pa je bilo v sobi še polno omaric in raznih predalčkov. A v sobici sem bila popolnoma sama. Ni bilo Lise ali pa kakšnega človečnjaka. Odločila sem se, da bom poiskala Liso. Vstala sem a takoj, ko sem poskusila narediti par korakov se mi je v glavi močno zavrtelo in zgrudila sem se nazaj na odejo. Kaj se dogaja z mano? Še enkrat sem poskusila vstati a neuspešno. Zgrabila me je panika in začela sem lajati. Vrata moje sobice so se nemudoma odprla. Noter je stopila ženska oblečena v belo haljo, črne lase pa je imela spete v figo. "Pomiri se! Vse je v redu! Si lačna? Žejna?" Ženska je imela lep glas in sklonila se je k meni. Pobožala me je kar je bilo prijetno ampak jaz sem želela videti samo Liso. Kaj, če se ji je kaj zgodilo? Še naprej sem lajala a ženska me ni razumela. "Kaj se dogaja? Si v redu?" Je vprašala. Ta ženska me je že jezila! Če bi bila tukaj Jana bi me razumela! Pogledala sem še proti rahlo priprtim vratom. Sploh nisem razmišljala. Vstala sem, ne zmeneč se za glavobol in stekla skozi vrata. Ženska se je nekaj zadrla za mano a bilo mi je prav malo mar. Tekla sem po dolgem hodniku iz katerega je vodilo ogromno sob. "Lisa! Lisa!" Sem lajala in skakala, da bi videla skozi majhna okrogla okenca v vratih. Nekdo je slišal moje lajanje in vrata so se odprla. Ven je stopil visok človečnjak. "Ujemi jo! Zbežala je!" Je zavpila ženska, ko je vsa zadihana pritekla. Priznati moram, da je bila smešna. Zasmejala sem se a takoj za tem že stekla naprej saj se je človečnjak vrgel na mesto kjer sem še pred malo časa bila jaz. Dirkala sem po hodniku ampak kmalu sem se izmučila in glava me je spet strašno zabolela. "Lisa!! Lisa!" Sem zalajala. Moram jo najti. Izpred vogala sta se spet prikazala ženska in tisti moški a zdaj je bila z njima še ena ženska katero je očitno zmotilo moje lajanje. "Ujemite jo!" Se je zadrla in v tistem trenutku sem spet zatekla čeprav težko. Energijo so mi dajali le njihovi izmučeni izrazi in njihova slaba volja. To bo še zabavno sem pomislila ravno, ko so se vsi trije pognali nadme.