Tekla sem po hodniku in klicala Liso. "Lisa! Lisa!" Vedno bolj kot sem jo klicala, vedno večji je bil dvom v meni. Kaj, če Lise pravzaprav ni tukaj? Ob vsem tem kar se mi je podilo po glavi sploh nisem bila pozorna kam tečem in nenadoma sem se zaletela v steno. Zavrtelo se mi je in v tistem trenutku sem že mislila, da se bom onesvestila a na srečo se to ni zgodilo. Le zgrudila sem se na tla, brez moči za naprej. Zaslišala sem korake, ki so pripadali človečnjakom. Nikamor nisem mogla. Vsak čas bodo tukaj in odpeljali me bodo v tisto sobico v kateri sem čisto nemočna in nekoristna medtem, ko lahko nekje drugje Liso zelo skrbi zame. "Lisa! Lisa!" Sem poskusila še zadnjič a zgodilo se ni prav nič. Odločila sem se vstati. Počasi sem se dvignila odločna, da najdem Liso. Ne vem kaj se je zgodilo potem, a nenadoma sem padla po tleh in se onesvestila. Stemnilo se mi je pred očmi in videla nisem nič prav tako pa tudi slišala ne. Prepričana sem bila, da je konec z mano.


Ko sem se zbudila sem spet ležala na mehki in puhasti odeji. Odprla sem oči. Bila sem v isti pobeljeni sobici in poleg mene ni bilo nikogar. Vse me je bolelo in pred očmi so mi mežikale zelene lise tako kot, da bi veliko časa strmela v luč ampak jaz tega seveda nisem storila. Nisem vedela kaj se dogaja z mano a v tistem trenutku sem se počutila le za na smetišče. Poleg tega sem bila tako sestradana in žejna, da sem bila prepričana, da če takoj ne pojem ali popijem nekaj, bom lahko samo še umrla. Razmišljala sem, če naj zalajam. Tako bom privabila človečnjake ampak ti imajo lahko tudi nekaj hrane zame. In ne, da bi razmišljala sem zalajala. Tako je po nekaj časa v sobo pritekla ženska v beli halji, a tokrat je imela črne lase spuščene in ne spete v figo. Ni bila videti prav zadovoljna. "Kaj pa je? Zakaj lajaš?" Je vprašala in to me je spravilo le ob živce. Kako naj ji dopovem, če pa me tako ali tako ne bi razumela? Jaz razumem njo, ona pa mene ne! A vseeno sem začela lajati in nehala sem šele, ko mi je ponudila dlan z briketi. Vse sem pojedla in končno se mi je zazdelo, da me je razumela in mi šla po hrano. Za sabo pa je seveda skrbno zaprla vrata tako, da ne bi mogla za nobeno ceno pobegniti. Kmalu se je vrnila z dvema posodicama, eno s hrano drugo pa z vodo. Pojedla sem čisto vse in moram reči, da je bilo kar dobro. Zdaj, ko sem bila sita sem želela le nekaj. Liso! Tako me je skrbelo zanjo! A ta človečnjakinja me tako ali tako ni razumela. Začela sem lajati in končno ji je prekipelo. "Kaj se dogaja s tabo?! Si v redu?!" Je vzkipela nato pa se zdrznila kot bi jo prešinila strašna ideja. "Seveda! Takrat v zavetišču si vdihnila preveč škodljivega dima, ko je gorelo in zdaj imaš glavobole in zato lajaš!" To je torej krivo! Zato me boli glava, mi je bilo nanadoma vse jasno. A pravzaprav mi to zdaj ni koristilo zato sem še naprej lajala saj sem si želela le, da me človečnjakinja odpelje iz te sobice, da bom lahko našla Liso. "Prav! Pridi, ven greva! Svež zrak ti bo koristil." Vstala je in iz žepa halje potegnila povodec, ki sem ga tako zelo sovražila. Nato pa globoko iz žepa še ovratnico na kateri še ni bilo napisano ime. Videla sem, da je to tudi ona opazila. "Kako pa ti je ime? Ne veš, kaj? No tako ali tako pa me tudi ne razumeš." Človečnjakinja se je rahlo nasmehnila in prisežem, da še nikoli nisem bila tako jezna. Da je ne razumem?! Seveda jo razumem ampak ona mene ne! In pa kaj če nimam imena?! Sem pač le psička! Nenadoma pa me je pretresla grozna misel. Saj pravzaprav sploh ne obstajam! Niti imena nimam in zato sem preprosti nič... Komu na tem svetu pa je sploh mar zame? Lisi je mar zame sem si rekla. Ampak zdaj sploh ne vem kje je. Še njo sem izgubila tako kot Piko. Pika... Čisto sama sem tukaj. Sama sem na celem svetu. To je bila grozna resnica, ki sem se je zavedala bolj kot kadarkoli prej...