Hodila sem po gozdu. Bilo je temno in vladala je srhljiva tišina. Na moji desni je počila vejica. Zagledala sem postavo po kateri sem hrepenela že par tednov. Osebo, ki mi je še pred nekaj časa, kot luč osvetljevala življenje.
"Lisa!"
Sem zaklicala njeno ime a njene oči so bile hladne in gledala me je s srdom v očeh. Stekla sem k njej.
"Hej, me slišiš? Lisa, jaz sem! Tvoja prijateljica!"
Lisin pogled se ni spremenil.
"Kaj se dogaja? Veš koliko stvari ti moram povedati... Veš tisti deček Uroš je prav v redu. Sicer te zelo pogrešam ampak z njim je malo bolje! Še ime mi je izbral! Lady sem! Ali ni prekrasno ime? In seveda..."
Nenadoma nisem mogla dokončati stavka.
"Torej si pozabila name..."
Utihnila sem kot, da bi odrezal. Lisa me je prekinila s stavkom, ki se mi je zarezal v dno duše. *i*"Torej si pozabila name..."*i*
Besede so mi odmevale v glavi. Prisilila sem se, da sem ji odgovorila.
"Lisa, kaj govoriš? Nisem, in nikoli ne bom pozabila nate! Kako bi lahko?! Brez tebe si ne predstavljam življenja!"
Lisa me je gledala s pogledom, ki mi ni bil znan. Bil je krut in neizprosen, v njenih očeh pa ni bilo več tiste tople iskrice, ki mi je bil pri njej tako všeč.
"O, ja pa si! Kako si brez mene ne predstavljaš življenja, če tako navdušeno pripoveduješ o tistem novem domu?! Name si pozabila tako kot si na Piko. Dajali sva ti občutek topline ti pa si naju tako grdo zavrgla..."
V tistem trenutku mi je bilo dovolj.
"Kako si drzneš?! Kako si drzneš tako govoriti ko pa sva bili taki prijateljici? Nisem pozabila nate pa čeprav mi je v drugem domu všeč. Mi hočeš reči, da mi ne privoščiš, da sem vesela?! Lisa ka-kaj se dogaja? To nisi ti! Ti nisi-ti nisi *i*taka*i*!"
Sem zahlipala saj so se mi v očeh zalesketale solze. Kaj se je dogajalo? To ni resnično! Lisa ni taka!
"Prosim te nehaj, no! Brez tebe mi je prav dobro! Tudi jaz sem v novem lepem domu! In dobila sem ogromno prijateljev! A do zdaj-do zdaj nisem pozabila nate, kot si ti name! Zdaj pa mi je vseeno! Vseeno mi je zate! Ne potrebujem te več! Pravzaprav te nikoli nisem! S tabo sem se družila le zato, ker sem bila sramežljiva in si nisem upala poiskati novih prijateljev! Zdaj pa nisem več taka! Takih kot si ti, zdaj sploh ne prenesem več!"
Te besede so mi vzele vso sapo. Čutila sem solze, ki so mi polzele po licih in zdelo se mi je, da je moje srce preklano na dva kosa. Počutila sem se kot, da bi mi Lisa zabodla nož v srce. S čisto tihim, hripavim glasom mi je uspelo izreči dva sama stavka.
"Lisa prosim. Je-je to res?"
Moj pogled se je srečal z njenim in zdelo se mi je, čeprav le za hip, da se je v njene oči vrnil stari lesk.
"Ja. Čisto vse sem povedala točno tako kot sem mislila. In..., in ni mi žal."
Lisa mi je obrnila hrbet in izginila nekje v temi. Slišala sem le še moj obupan krik.


_______________


Planila sem po konci in hlastala za zrakom. Drgetala sem, srce mi je divjalo v prsih in sunkovito sem dihala. Ležala sem ob Urošovi postelji in ta se je zbudil takoj, ko je zaslišal mojo sunkovito dihanje.
"Lady, kaj se dogaja? Vse je v redu, pomiri se."
Ob Urošovem glasu mi je postalo malo lažje. Pobožal me je za ušesi in moje dihanje se je malo umirilo.
"Daj, pridi k meni. Boš lažje zaspala."
Skočila sem na posteljo in se ulegla zraven Uroša. Pokril me je z odejo tako, da sem nehala drgetati. Poslušala sem njegov srčni utrip, ki je bil umirjen.
*i*Bum, bum, bum.*i*
Poslušala sem udarce srca in se popolnoma umirila. A spomin na sanje se je vdrl nekam globoko v moje možgane, zato je bilo vprašanje časa kdaj ga bom lahko dokončno pozabila. Moje misli je prekinil umirjen spanec, ki sem ga v tistem trenutku nujno potrebovala.



_ _ _ _ _ _ _ _ _ _



Tadaaaa! Nov deeel!:sweat_smile: Kako se vam je zdel? Svaka vam čast če ste vse prebrali in vesela bom če boste stisnili še kakšen like ali pa pustili kakšen prisrčen komentar ki mi vedno pogreje srček...:smirk: Haha osladno. Torej dejte zarolat malo gor pa hop pritisnit na srček pa je to to! Opravljena naloga!
No ja pa fajn se mejte in se velik smejte! <33
Vaša # RaPo!:heart: