Že kar nekaj dni je minilo od mojih grozljivih sanj a spomin nanje je še zmeraj počival nekje globoko v mojem spominu. Preprosto jih nisem mogla pozabiti. Spomin na Liso je bil zdaj le še močnejši in želela sem si, da bi jo lahko vsaj za trenutek pozabila. Ampak ne razumite me narobe. Liso imam še zmeraj rada bolj kot vse na svetu. A kdaj si želim, da bi lahko vsaj za trenutek pozabila na njo ter preprosto uživala. Uživala na svežem zraku z Urošem in ob misli, da sem svobodna.
Vedela sem, da me ima Uroš zelo rad. No, saj sem ga tudi jaz imela zelo rada. Z vsakim dnevom, ki sem ga preživela z njim, se mi je zdelo, da postajava vedno bolj nerazdružljiva. Zdaj si pravzaprav ne predstavljam življenja brez njega. Vsak dan sem hvaležna, da ga imam. A prav tako vsak dan globoko v sebi objokujem Liso. Liso... Vse bi dala, da bi se lahko vsaj za pet minut pogovorila z njo. Ji povedala kako jo pogrešam in kako si želim, da bi bili spet skupaj. Mogoče celo pri Urošu! Le upam lahko, da se bo to kdaj res zgodilo.


--------------------

"Lady! Hej, boš še malo slanine? Tebe sprašujem, zaboga!" Uroš se mi je zasmejal, v roki pa držal poln krožnik slanine. Zavohala sem omamen vonj in navdušeno zalajala. Spet sem se zamotila s svojimi mislimi tako, da sploh nisem opazila, da je Uroševa mama spekla še en krožnik slanine. Odkar sem bila jaz pri hiši je bila v hladilniku vedno prava gora slanine. "Na pojej, danes naju čaka naporen in zabaven dan!" Vprašljivo me je pogledal in se zasmejal. Oboževala sem dneve, ko sva z Urošom odšla na izlete, saj sem se takrat najbolj zabavala. Polizala sem ga in ta se je zopet zasmejal. "Joj nehaj. Jej slanino in bodi pridna. Pridna mala Lady..." Je rekel v sarkazmu a meni je bilo prav vseeno. Lotila sem se slanine pri tem pa glasno cmokala, da bi me Uroš gledal čim bolj zavistno. In uganite kaj, uspelo mi je!



------------------

Po tem, ko sem pojedla slanino in se je Uroš končno pripravil na odhod so se za nama kmalu zaprla vhodna vrata hiše, in midva sva veselo stopila na svež zrak. Čeprav je bilo še relativno zgodaj zjutraj, je na ulici v kateri sta živela Uroš in njegova mama že lahko bilo slišati zjutranji mestni hrup. "No, že kaj veš kam greva? Ali boš morala še malo ugibati?" Sem zaslišala Urošov glas a nisem odvrnila pogleda z napol speštanega deževnika, ki je pritegnil mojo pozornost. Trenutno me je zanimal bolj kot Uroš. S tačko sem ga radovedno frcala po pločniku in sploh nisem bila pozorna na to kaj je počel Uroš. Nenadoma pa sem zaslišala glasen tresk in nenadno cviljenje gum. V trenutku sem se obrnila in srce mi je zastalo. Videla sem le še Uroša, ki je nepremično ležal na tleh, nato pa se mi je stemnilo pred očmi.

- - - - - - - - - - - - - - - - -


Evoga nov del!:kissing_closed_eyes:Kako se vam je zdel? No, ja upam da vam je bil všeč, dejte stisnit kakšen like ali pa napisat kakšen komentar. Res vam bom hvaležna, ni pa nujno. Že če ste prišli do sem vam res hvala!:heart: Evo zdej pa se mi mudi spat, jutri mam preduro zato... ja.. heh.:unamused:
Lepo se mejte in lahko noč!
Byee:kissing_heart: