V bolnici sem preživela 3 tedne. Ne da sem dramatična, a medicinske sestre me niso spustile ven, zato nisem imela izbire, kot da ostanem v zdravstvenem domu. Te tri tedne sem se počutila slabo ves čas. Dobesedno, ves čas. Imela sem preveč časa, zato sem neprestano le razmišljala. In to me je potopilo v globine žalosti. Nisem bila žalostna, zato ker sem imela zlomljen nos. Žalostna sem bila, ker me James niti enkrat ni obiskal. Niti poklical na telefon. Nič.
Končno je napočil dan, da se vrnem domov. Veselila sem se, saj je že poletje. Ni mi bilo treba obiskati te grozne šole in cela dva meseca mi ne bo treba gledati Sadiejine zlobne face.
Takoj, ko sem prišla domov, sem poklicala Taisso, a ta se ni javila. Zdelo se mi je čudno, zato sem poizkusila še enkrat. Pa še enkrat, in potlej še enkrat… A Taissa je bila očitno zelo zaposlena, saj se po navadi javi prvo sekundo. Dan sem preživela doma, pila čaj z mamo ter samo govorila o različnih rečeh. Že ko sem bila v postelji, me je Taissa končno poklicala.
»Zakaj se mi nisi javila že v prvo?« ji rečem.
»Pomiri se, telefon sem imela na tihi način.«
Tihi način? Mar se ta ženska heca iz mene? »Nikoli ga nimaš vklopljenega na tihi način.«
»Ja…Danes sem imela zelo poseben dan.« zaslišim rahel smeh in ne morem si pomagati, kot da se nasmehnem še jaz. »Povej mi več,« se zasmejem.
»Em…zunaj sem bila. Z…Leom.« odgovori. Odprem usta in zacvilim.
»Leo?? Kako je bilo, punca?« se razveselim.
»Odlično, ja…Res je zabaven in šarmanten. Zdi se mi, da mi je res všeč…« prav vidim jo lahko, kako zardeva preko telefona.
»Pa to je super! A misliš, da bosta hodila?« jo vprašam.
»Ja…kaj pa vem.« se zahahlja.
»Meni se zdita narejena drug za drugega.«
»Res? O poglej, Leo me kliče. Te pokličem nazaj, v redu?« reče in prekine.
Izkoristim ta čas za Jamesa. Pokličem njegovo številko.
»Violet!« slišim njegov glas in ustnice mi vztrepetajo.
»James…živjo,« se nasmehnem, čeprav me ne more videti.
»Kako si? Si že doma?«
»Sem ja. Bi se mogoče dobil zunaj? Dolgčas mi je,« povprašam.
»Uf…danes ne morem…Dobim se s prijateljem. Kaj pa jutri?«
»A…Ne saj…ni problema. Se vidiva jutri. Čavči,«
»Adijo,« prekine.
Moram reč, malce sem razočarana. Nisva se videla tri tedne in res res ga pogrešam. Prav zanima me, s katerim prijateljem se je dobil namesto z mano.
Nerada sem ljubosumna, a ne morem pomagati, kot pa da čutim to zavist. Sovražim se, ko nekomu ne privoščim česa dobrega. James si zasluži čas zase, sprostitev. Nočem biti tista tečna punca, ki je obsedena s svojim fantom.
Odkorakam do omare in iz nje povlečem črno jakno. Zaprem zadrgo, si nadenem moje čevlje in se odpravim ven. Ker se nihče nima časa dobit z mano, bom šla pa kar sama.
Bilo je že pozno, zrak je imel pridih začetka poletja in mestne svetilke so se skrivnostno svetile v daljavi, ko sem se bližala mestnemu parku. Vdihnila sem svež, rahlo mrzel nočni zrak in stopim na potko v park. Ni več vira luči, le še zmazan odsev lune na gostih krošnjah dreves. Sem sem prišla brez telefona, da me nič ne bi motilo. Še enkrat sem vdihnila svež zrak in se usedla na bližnjo klopco. Gledala sem v daljavo in iz teme poizkušala razbrati zamegljene figure grmov. Zatopljena v okolico pred mano sploh ne opazim približujoče se silhuete visoke postave. Ko končno zaslišim zasoplo dihanje, se zdrznem in pogledam v smer izvora. Vidim visoko postavo, ki gleda dol in bahavo nosi roke v žepih jopice. Nedvomno je bil fant. Ostanem tiho in se pretvarjam, da ga ni.
Na mojo nesrečo se usede zraven mene, a ohrani razdaljo. Počasi se njegovo dihanje umiri in ni več tako zasoplo, kot je bilo, ko se je približeval. Živčno ga prezrem s kotičkom očesa.
»Pa saj ti nič ne bom storil.« je rekel, kot bi mi lahko bral misli.
Pogledam naprej in poizkušam razbrati njegov obraz, skrit pod kapuco.
»Oh, saj ne…Okej.« poizkušam se prikazati neustrašno, a obupam sredi stavka. Fant se rahlo zasmeje.
»Kaj pa delaš tukaj tako pozno? V parku mislim.«
Pogledam okoli sebe, potem pa nazaj v njegov skrit obraz.
»Sprehod pač.« mu odvrnem in še sama zatlačim roke v žepe. Telo obrne proti meni in si kapuco potegne dol. Bila je teme, a lahko sem razbrala, da ima svetlejše lase, a še vedno z odtenkom rjave. Iztegnil je roko v pozdrav.
»Theo.« je pokimal. Zdelo se mi je čudno, da je tako prijazen.
»Jaz sem Violet.« se predstavim nazaj in stresem njegovo dlan. Potem svojo zakopljem nazaj v žep. Zavladala je tišina. Sovražim, ko se to zgodi. Zato prva spregovorim.
»Zakaj si bil prej tako zadihan?«
Za trenutek pogleda stran, naprej v daljavo.
»Trava.« odgovori.
Nisem vedela, če sem prav slišala.
»Čakaj, kaj?« nagnem se bolj naprej, da še enkrat slišim isti odgovor.
»Si gluha? Rekel sem trava.« je nagajivo odgovoril in se nagnil naprej, da mu je rahla sapica poletnega večera mršila mehke kodre.
Zavzdihnem in zmajem z glavo, a ne morem si pomagati, da se ne bi zasmejala.
»A ti to resno? Kaj, te je policija lovila?« ga zbadam nazaj.
»Ma ne, moja mami. Zdaj me je pa strah prit nazaj domov.« sarkastično odgovori in me spravi v smeh. Med nama je bila nekakšna kemija, to ni bilo dvoma. Ampak počutila sem se, kot da varam Jamesa. Pa čeprav se s Theom le pogovarjam. In mogoče je kar lušten…
---------------------------------------
NOV FANT ALERT
Wooo, živjo pilovci in pilovke!! Res res reess se opravičujem, ker sem kar izginila čez počitnice in jesen. Še vedno sem zasuta s šolo ampak ne bom tega uprabila kot izgovor. :) Uživajte v novih delih Peklenskega srca, ker jih imam že par napisanih in čakajo, da jih bom objavila!
Kot ste prebrali (ali pa še boste, ne vem kaj berete prej: zgodbo ali pozdravčke) sem v zgodbo dodala novega fanta. Zdaj je pa vaša stvar, da presodite kaj se bo zgodilo. Drugače pa, James je tak luštkan romantik
V glavnem, še enkrat en velik OPROSTI ker me ni bilo dolgo časa. Pa uživajte ob branju!
Bella <3