Jan se je iz nezavesti zbudil z zavezanimi usti, nogami in rokami. Okusil je okus po kovini in ugotovil, da ima preklano ustnico. V rokah je držal počen mobilec. Če ne bi imel zlepljenih ust bi zakričal. Ni vedel točno kje je, predvideval pa je, da je v rešilskem avtu, ker je slišal sirene, ki so prihajale od zgoraj.
Pogledal je na svojo levo stran in videl Roka, zvitega v klobčič in stisnjenega v kot. Pod nosom do ustnice in na majici je imel strjene madeže od krvi. Držal se je za levico.
Verjetno ima zlomljeno roko, pomisli Jan.
Od spredaj se je slišala narodno-zabavna glasba. Voznik je zraven pel. Sunkovito so zabremzali in voznik je zaklel. Jana je pribilo ob steno rešilca. Ni zdržal bolečine, zato je zaječal.
Zdaj mu je bilo žal za vse prepire z Rokom. Seveda je kriva Maja. Tako jo sovražim. Če jo še kdaj vidim I bom zavil vrat. Jan ni znal brzdati svoje jeze. Hotel je čim prej ven iz rešilskega avta saj je že smrdelo po potu. Bil je izmučen od celega tedna in hotel je umreti. Zaprl je oči in zaspal.

Ko se je zbudil je pogledal na svojo levo in Roka ni bilo več na tem mestu. Vklopljeni so bili smerokazi, in parkirani so bili na robu skrite ulice, ki je bila široka, a temna. Kmalu je poslušal in slišal en ženski dva moška in en upirajoči otroški glas, ki so govorili drug čez drugega. Otroški glas je prepoznal. Bil je Rokov. Vrata rešilca je odprl moški, ki ga na začetku ni prepoznal, kasneje pa so mu poteze negovega obraza postale znan.
Ker je bil prvi teden šole in je imel za matematiko samo nadomeščanje na začetku učitelja ni prepoznal. Bil je učitelj matematike, ki so ga vsi klicali Frenk, a mu je šlo to na jetra. Negovo pravo ime je Franc.
“Midva sva se že srečala.” je rekel Frenk. Janu je bilo jasno kdo je izstopil iz rešilca in s kom je govoril po telefonu. Jan nikakor ni mogel verjeti resnici. Frenk mu je odlepil usta in spet jee lahko govoril. Jan je imel namen zakričati, a iz sebe ni iztisnil niti glaska.