Nov del KONČNO tukaj! Uživajte v branju :)
-----------------------
Naslednje jutro sem odšla v šolo z nasmehom, saj sem komaj čakala, da vsem povem, da bom odšla na tekmovanje. Vendar mi je moj nasmeh izginil iz obraza, ko sem pogledala na uro. Ura je bila 7:35 in čez 10 minut bi mi odpeljal avtobus! Na hitro sem se oblekla in vzela jabolko namesto zajtrka ter odšla. Stekla sem proti avtobusni postaji in avtobus mi je speljal pred nosom. »Počakajte!« Sem zaman vpila. In tako sem morala do šole peš in, tu in tam, če je prišel kakšen avto prosila naj me zapeljejo vendar se jim je mudilo. Končno se je nekakšen drag avto ustavil in ženska v njem je odprla okno. »Zdravo, potrebujete prevoz?« Me vpraša lepa ženska v avtu. »Lepo prosim.« Rečem in se že med besedamo usedem v avto. Povedala sem ji do kam me naj zapelje nato pa si me je začela ogledovati. »Se poznava? Kako ti je ime?« Me vpraša in si popravi njene temne lase. »Katarina Kotnik mi je ime.« Se nasmehnem nazaj. Ženska me pogleda in položi roko ped usta. »Sva v sorodu? Jaz sem Lara Kotnik. Moja hčerka je Ema Gajšek…« Z izbuljenimi očmi jo pogledam in tudi jaz položim roko pred usta. »Tista Ema Gajšek iz avdicije za baletno predstavo Labodje jezero?!« Zapaničarim in opazujem Larino prikimavanje za mojim stavkom. »Imaš slučajno mami, ki ji je ime Hana Kotnik?« »V čast te mi je bilo spoznati draga nečakinja.« Vznemirjeno pogleda mene. Tudi sama prikimam. »Torej si moja nečakinja in Ema je tvoja sestrična.« Začne pojasnjevati Lara, ko se ustaviva. Ostanem brez besed se zapodim iz avta zraven pa rečem: »Hvala za prevoz.« In hitro stečem proti šoli pa čerpav je bila nevihta jaz pa sem bila brez dežnika. Med hojo proti glavnim vratom šole zaprem oči in se skušam prepričevati: »To ni res. Ema ni moja sestrična. Ema ni moja sestrična.« Vendar nekje globoko v sebi sem vedela, da je res. Ko sem začela hoditi po tihem in praznem hodniku sem se spomnila, da se nisem učila Matematike zato sem v mislih ponovila dokler se ni tuja roka dotaknila moje desne rame. V pričakovanju, da bo bila kakšna učiteljica se obrnem ampak namesto učitelja ali učiteljice zagledam »Luka?!« Zavpijem in si ogledujem njegove temne lase in modre oči, ki me gledajo. »Vidim, da ti poznaš moje ime jaz pa tvojega ne…«
»Katarina sem, kaj hočeš?« Malo pregrobo rečem in se prisiljeno nasmehnem. Luka se malo zahihita nato pa vpraša: »Kje najdem kabinet Larise Horvat?« S prstom pokažem proti vratom nekaj metrov stran. »Se vam moram zahvaliti kraljica Katarina?« Se zasmeje jaz pa le zavijem z očmi in obrnem pete proti stopnicam kjer je Matematična učilnica. Ko pridem do nje odprem vrata in nedolžno zamrmram: »Se opravičujem za zamudo, zaspala sem se.« Pri tem pa učiteljica a skrivaj zavije z očmi in mi namigne na moj prazen stol in mizo. »Torej Katarina dobili smo novi učenki na šoli. Emo Gajšek in Sofijo Novak.« Privzdignem obrv in ne morem verjeti svojim ušesom. »Se že poznamo gospa učiteljica.« Me grdo pogleda Ema iz zadnje vrste in se prisiljeno nasmehne. Učiteljica nam je začela razlagati snov medtem pa mi je Ana, ki sedi zraven mene rekla: »Danes se bom vpisala na tvoje plesne. Komaj čakam!« Prikimam ji in postavim prst pred usta kar pomeni naj bo tiho zdaj.

Po šoli, ki se je vlekla v neskončnost, sem zunaj, kjer je še vedno grmelo vendar na srečo ne deževalo, zagledala Liama, ki tokrat ni gledal v telefon. »Liam!« Mu zakričim in mu pomaham. »Hej Katarina. Oprosti včeraj sem moral iti na nujno srečanje.«
»Saj je v redu.« Hitro odvrnem in se nasmehnem. Ravno sem mu hotela povedati glede avdicije in tekmovanja, ko je rekel: »Zadnje čase res nimam časa in spet se mi mudi domov, pridi do mene, če želiš.« In že začne hoditi stran. »Prav, adijo!« Rečem vendar se mi je zdelo, da me ni slišal. Odšla sem v plesno dvorano pa čeprav se trening še ni začel saj je bila dvorana tam ves čas odprta za vse dokler ni kakšna skupina imela treningov. Tam sem odprla vrata v dvorano in v njej je plesala Katja. Z odprtimi usti sem jo občudovala in se rahlo smejala, kmalu za tem pa je naredila prečudovit obrat ter pristala v lastovki, ki je imela nogo visoko gor – kar je še težje kot moj gib pri katerem sem padla – in glasba je ugasnila. »Nauči me ta obrat!« Se nasmehnem, ko se Katja zdrzne saj ni vedela, da sem jo gledala. »O, hej Katarina. Obrat je zelo zahteven... Vendar, če se ga res hočeš naučiti prav.« Mi pomežikne in mi začne kazati postopke. Med vajo naju je nekdo zmotil saj so se vrata dekliške garderobe odprla. »Zdravo Katja. Prišla sem se vpisati na to plesno šolo kot govorim že cel teden.« Bila je Ema, ki je bila oblečena v isto črno obleko kot jo je nosila na avdiciji le, da je bila strgana in umazana na njenem obrazu pa je imela okoli oči črno kot, da bi se jokala. »Ali si se jokala?« Jo prijazno vpraša Katja in ji vzeme iz rok prijavnico. »Ne! Mislim… Zakaj bi se?« Spremeni ton glasu in začne gledati v tla. »Ker si okoli oči črna zaradi ličil, Ema.« Ji še prijaznejše pojasni Katja. »Aja to… Samo razmazala sem se vse je v redu…«
»Si prepričana?« Jo še jaz začnem drezati. Ema me tokrat grdo pogleda kot me še ni nikoli. »ČE REČEM, DA NISEM JOKALA, NISEM JOKALA!« Zasika nazaj in mi obrne hrbet.
--------------

Pa si prišel/a do konca! Ni bilo tako težko kajne? Upa, da berete zgodbo res z užitkom in ne na silo. Še bolj bi bila vesela če komentiraš in lajkaš vendar mi to ni ravno pomembno ;)
Lep vikend!
Lp, Blank