Živjo!
Končno je tukaj 4. del zgodbe. Opostite, ker zadnje dni nisem pisala. Saj veste, bili so prazniki. No v bistvu so še vedno...
V glavnem tu je 4. del. Uživajte v branju!
Odprem oči. Kje sem? Okoli sebe zagledam svojo družine, Emo, učiteljico in… zdravnike? Kaj pa oni počnejo tu? Zakaj se vsi tako resno pogovarjajo? Kaj se dogaja? Odločim se, da vstanem in jih vprašam kaj se dogaja. Ko stopim na levo nogo začutim neizmerne bolečine in zakričim. Vsi takoj pritečejo k meni in me postavijo nazaj v posteljo. Jaz jih opazujem in počasi dojemam, kaj se dogaja. Vsi so zbrani okoli mene in me zaskrbljeno opazujejo. Ne morem več.
Moje oči se napolnijo s solzami.
˝Ljubica, pomiri se. Vse bom v redu,˝ mi reče mami. Nato me tesno objame.
˝Nič ne bo v redu,˝ si mislim.
Čez par trenutkov vstopijo v sobo zdravniki. Namignejo družini, naj gredo. Vsi se poslovijo od mene. Ema ne mora izreči niti ene besede. Vidim, da so njene oči polne solz. Učiteljica samo zbegano opazuje dogajanje. Izgubila je eno izmed najboljših plesalk. O starših boljše, da ne govorimo. Oba sta čisto vznemirjena. Ne vesta, kaj naj. Luka, Jaka in Klara… Ubožci. Kaj naj brez svoje starejše sestre?
Za en teden moram ostati v bolnici. Brez njih.
Ne morem verjeti. Počutim se grozno. Moje sanje so končane. Ves trud je šel v nič. Sem navadna zguba.
Naslednji dan se zbudim z mavcem na levi nogi. Ko sem že upala, da so vse to nočne more… Zakaj se mi mora to dogajati!? Čustva, ki jih občutim ne moram opisati. Res ne moram. Konec je z baletom. Za vsaj 2 meseca. Ne bom sprejeta in ne bom dobila vloge za predstavo. Uradno je konec.
Kako naj cele dneve samo ležim in počivam? Izgubila bom kondicijo in moč. Vse mišice se mi bojo zrahljale. Moja kolena bodo postala mehka kot… žele bonboni! Nikoli več ne bom tako dobra, kot sem bila! Do izpitov pa je samo še 5 dni.
Dovolj imam. Saj nisem zguba. Nikoli se ne vdam. Kaj naj naredim? Mora še obstajati kakšna možnost. Ne mora se končati kar tako.
Balet je smisel mojega življenja. Brez njega ne moram nič. Kako lahko pričakujete, da bom živela brez plesa. Saj sem plesalka. Baletna plesalka. Mora se končati dobro. Potrebujem čudež.
Ali pa sem lahko jaz čudež? Se lahko postavim na noge v petih dnevih? In se naučim vsega, kar moram znati za izpit. Potem moram z vadbo začeti že danes. Ko bom sama. Brez zdravnikov. Ja, saj bo šlo. Zakaj mi pa ne bi uspelo? Konec koncev sem to jaz. In jaz se ne vdam zlahka, a ne?
Ne, če dobro pomislim to ne bi bilo mogoče. Preveč težko bi bilo. In ni dobro, da se mučim na silo. Potrebujem več časa kot pet dni. Vsaj mesec. To pa ni mogoče. Razen, če bi bili izpiti prestavljeni. Ja, to potrebujem! Ampak kako bi to dosegla? Potrebovala bi čudež ali pa nekoga, ki bi lahko to nekako storil… Ema!!! Ona je sposobna narediti vse. Posebej zame. To res cenim. Je najboljša prijateljica vseh časov.
Vedno ji nekako uspe. Kako? Nihče ne ve.
Če je kdaj to vprašam odgovori: ¨Imam svoje načine,˝ in se grozljivo nasmeji. Potem pa obedve padeva v smeh… Kako jo pogrešam!
Stegnem se, da bi vzela telefon. Oh, ne dosežem. ˝Mi prosim podate telefon?˝ vprašam zdravnika.
˝Počivati morate, gospodična,˝ odvrne in začne igrati igrice na svojem telefonu.
Zavzdihnem.
˝Prav, prav. Bom še počivala,˝ odvrnem. Konec koncev sem res zelo utrujena.
Počasi zaprem oči in se podam v deželo sanj…
Upam, da vam je bilo všeč. Ne pozabite pritisniti srčka, se naročiti in komentirati. Naslednji del pride že danes.
Lepe praznike, Tačka
Končno je tukaj 4. del zgodbe. Opostite, ker zadnje dni nisem pisala. Saj veste, bili so prazniki. No v bistvu so še vedno...
V glavnem tu je 4. del. Uživajte v branju!
Odprem oči. Kje sem? Okoli sebe zagledam svojo družine, Emo, učiteljico in… zdravnike? Kaj pa oni počnejo tu? Zakaj se vsi tako resno pogovarjajo? Kaj se dogaja? Odločim se, da vstanem in jih vprašam kaj se dogaja. Ko stopim na levo nogo začutim neizmerne bolečine in zakričim. Vsi takoj pritečejo k meni in me postavijo nazaj v posteljo. Jaz jih opazujem in počasi dojemam, kaj se dogaja. Vsi so zbrani okoli mene in me zaskrbljeno opazujejo. Ne morem več.
Moje oči se napolnijo s solzami.
˝Ljubica, pomiri se. Vse bom v redu,˝ mi reče mami. Nato me tesno objame.
˝Nič ne bo v redu,˝ si mislim.
Čez par trenutkov vstopijo v sobo zdravniki. Namignejo družini, naj gredo. Vsi se poslovijo od mene. Ema ne mora izreči niti ene besede. Vidim, da so njene oči polne solz. Učiteljica samo zbegano opazuje dogajanje. Izgubila je eno izmed najboljših plesalk. O starših boljše, da ne govorimo. Oba sta čisto vznemirjena. Ne vesta, kaj naj. Luka, Jaka in Klara… Ubožci. Kaj naj brez svoje starejše sestre?
Za en teden moram ostati v bolnici. Brez njih.
Ne morem verjeti. Počutim se grozno. Moje sanje so končane. Ves trud je šel v nič. Sem navadna zguba.
Naslednji dan se zbudim z mavcem na levi nogi. Ko sem že upala, da so vse to nočne more… Zakaj se mi mora to dogajati!? Čustva, ki jih občutim ne moram opisati. Res ne moram. Konec je z baletom. Za vsaj 2 meseca. Ne bom sprejeta in ne bom dobila vloge za predstavo. Uradno je konec.
Kako naj cele dneve samo ležim in počivam? Izgubila bom kondicijo in moč. Vse mišice se mi bojo zrahljale. Moja kolena bodo postala mehka kot… žele bonboni! Nikoli več ne bom tako dobra, kot sem bila! Do izpitov pa je samo še 5 dni.
Dovolj imam. Saj nisem zguba. Nikoli se ne vdam. Kaj naj naredim? Mora še obstajati kakšna možnost. Ne mora se končati kar tako.
Balet je smisel mojega življenja. Brez njega ne moram nič. Kako lahko pričakujete, da bom živela brez plesa. Saj sem plesalka. Baletna plesalka. Mora se končati dobro. Potrebujem čudež.
Ali pa sem lahko jaz čudež? Se lahko postavim na noge v petih dnevih? In se naučim vsega, kar moram znati za izpit. Potem moram z vadbo začeti že danes. Ko bom sama. Brez zdravnikov. Ja, saj bo šlo. Zakaj mi pa ne bi uspelo? Konec koncev sem to jaz. In jaz se ne vdam zlahka, a ne?
Ne, če dobro pomislim to ne bi bilo mogoče. Preveč težko bi bilo. In ni dobro, da se mučim na silo. Potrebujem več časa kot pet dni. Vsaj mesec. To pa ni mogoče. Razen, če bi bili izpiti prestavljeni. Ja, to potrebujem! Ampak kako bi to dosegla? Potrebovala bi čudež ali pa nekoga, ki bi lahko to nekako storil… Ema!!! Ona je sposobna narediti vse. Posebej zame. To res cenim. Je najboljša prijateljica vseh časov.
Vedno ji nekako uspe. Kako? Nihče ne ve.
Če je kdaj to vprašam odgovori: ¨Imam svoje načine,˝ in se grozljivo nasmeji. Potem pa obedve padeva v smeh… Kako jo pogrešam!
Stegnem se, da bi vzela telefon. Oh, ne dosežem. ˝Mi prosim podate telefon?˝ vprašam zdravnika.
˝Počivati morate, gospodična,˝ odvrne in začne igrati igrice na svojem telefonu.
Zavzdihnem.
˝Prav, prav. Bom še počivala,˝ odvrnem. Konec koncev sem res zelo utrujena.
Počasi zaprem oči in se podam v deželo sanj…
Upam, da vam je bilo všeč. Ne pozabite pritisniti srčka, se naročiti in komentirati. Naslednji del pride že danes.
Lepe praznike, Tačka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kul! Dobra zgodba!!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super zgodba
0
addison
Moj odgovor:
hvalala
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
ahhh, to je tok lepo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:. ...
če želite recept je tukaj
https://www.youtube.com/shorts/LSsufDsqpd4
pac ...
:ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost:woooooooooooooooooooooooooo