Hej!

Kot obljubljeno je tukaj še peti del. Upam, da vam bo všeč.

˝Ljubica, vstani! Čas je, da se vrnemo domov,˝ reče nekdo.
˝Samo še malo… Res sem zaspana,˝ odgovorim.
Potem me nekdo močno udari. To me takoj predrami. Odprem oči. ˝Luka? Jaka? Kateri od vaju me je udaril?˝ vprašam. V odgovor se oba poskrijeta za atijev hrbet. Nato zagledam še mami, Klaro, babico in Emo. Ob pogledu nanje dobim solzne oči.
˝Kako sem vas pogrešala!˝ vzkliknem. Ja, vem bil je samo en dan ampak res sem navezana na svojo družino.
˝Mi pa tebe še bolj!˝ odvrnejo vsi v en glas.
˝Ampak resno – zakaj ste tu?˝
˝Veš ljubica, zdravniki so rekli, da ne rabiš več ostati tu. Edino, kar so ti morali narediti je, da so ti namestili mavec na levo nogo. Zdaj pa potrebuješ še obilo počitka, kanček pozornosti in malo sprostitve˝ je odgovorila mami.
˝Hvala,˝ sem rekla. To je edina beseda, ki sem jo lahko izrekla. Noč, ki sem jo preživela v bolnišnici je bila grozna. V bistvu cel dan. Bila sem presrečna, da bom lahko doma. Čeprav pa sem še vedno nesrečna zaradi baleta…. No, saj bo. Trenutno mi je najpomembnejše, da sem skupaj s svojo družino. Ko rečem družino mislim zraven tudi Emo, najboljšo prijateljico vseh časov. In vse ljubljenčke, seveda.
Najprej sta se starša se še malo pogovarjala z zdravniki in jaz z Emo, nato pa smo odšli. Morala sem hoditi z berglama. Kako sramotno! Če sem iskrena, se še nikoli v svojem 14 let dolgem življenju nisem tako poškodovala. Zakaj se je ta padec ni mogel zgoditi prejšnje leto? Zakaj ravno zdaj?! Zdaj, ko imam priložnost, da uresničim svoje sanje. No, saj ni važno. Je že konec. V bistvu ni, saj res! Ema mi bo pomagala! No, nisem je še vprašala, ampak mislim, da bo za. Zakaj ne bi bila?
˝Nika?˝ sta me istočasno vprašali Ema in Klara.
˝Oprostita, razmišljala sem. Kje smo ostale?˝
˝No, pravim, da sta me včeraj Luka in Miha spet nacehala,˝ je nadaljevala Klara. Ja, naša mala Klara. Res je zgovorna. V bistvu je nikoli čisto zares ne poslušam. Vedno, ko začne govoriti se avtomatsko zatopim v svoje misli.
˝Kako smešno, Klara!˝ se Ema zasmeji in me rukne s komolcem.
˝ Haha! Res zabavno,˝ se delam.
Končno se pripeljemo domov. Ko že skoraj stopim iz avta, se spomnim, da ne moram hoditi. Žalostno zavzdihnem in počakam na mamičino pomoč.
Pred hišnimi vrati nas tokrat pričakuje še zadnja muca, Kitty. Kako je ljubka! Pobožam jo po njenem tigrastem kožuščku.
Ko pridemo domov nas na mizi čaka že kosilo. Priznati moram, da sem že pošteno lačna. Konec koncev v bolnici nisem jedla ničesar, saj je hrana tam ogabna. Ema je jedla kar pri nas. Verjetno bo tu tudi prespala.

To je torej to za danes. Upam, da ste uživali v branju.

Lp, Tačka