Zagledala sem popolnoma urejen vrt. Na klopici ob vodnjaku pa je sedela.... Kaj?! Stela. Moja najboljša prijateljica. Stekla sem do nje in jo objela. A to je bil le privid. Zatisnila sem oči. Kako čudno? Ob vodnjaku se je igral bratec Aleks. Nežno sem ga poklicala a tudi on je izginil. Naenkrat sem zagledala Jana. Nabiral je vrtnice in nekaj pel. Morala sem se nasmehniti. Pel je obupno. Stekla sem do njega, da bi preverila, če je privid in bil je. Tukaj je nekaj hudo narobe sem pomislila. Nenadoma je vrt izginil. Spet sem se znašla v predoru. Začelo se mi je vrteti in nisem več vedela kje sem...
***
Ležala sem na mrzlih, spolzkih tleh sredi predora. Sveče ob strani so divje poplesovale nekatere so ugašale. Moram poiskati pot nazaj. Sem pomislila in se skobacala na noge. Sklepi in mišice so me bolele. Našla bom vrt in naredila temu konec sem pomislila. Kakšno uro ali dve sem tekla po predoru dokler nisem obupala. Nenadoma pa sem zaslišala korake. V upanju sem se podala za zvokom in srečala ......mami! "Luna! Kaj počneš tukaj?!" Me je zmedeno vprašala mami. Nežno sem se je dotaknila, da sem preverila ali ni privid. Ni bila. "Dolga zgodba je mami..." Sem zašepetala in pogled usmerila v tla. " Mogoče veš kje je izhod?" Sem jo polna upanja vprašala in ona mi je obupano odkimala. "Sem sem prišla, ker me je policija poklicala... Ko smo preiskovali predmete v kleti sem odprla omaro in padla vanjo. Ker te poznam sem čutila, da si se zatekla sem a sem se izgubila..." Pogledala sem po predoru in našla pismo, ki je bilo zataknjeno za eno od obešenih sveč. Odprla sem rumenkasto kuverto in prebrala.

Pišem ti jaz, Gabi. Ko sem bila še majhna sem se tukaj izgubila a sledila sem občudkom in našla sem vrt. Eden od moji prividov je bil moj fant Franc. Pel mi je pesem. Če si ji dobro prisluhnil si slišal navodilo kako priti nazaj...
V očeh so se mi zasvetile iskrice upanja. Brez da bi poročala mami sem stekla naprej po predoru in iskala zaveso. Nisem je našla zato sem se skušala spomniti besedila.

svet sveti mi pot...ta ta ta taaaa.... svet sveti pot po stopinjahhh....ta...ta...ta...taaaa

Grozna pesem pač... Nenadoma se mi je vse zdelo logično. Če sledim svečam bom prišla domov. Amapk... Povsod so bile... Čakaj... Ko sem dobila pismo je bilo obrnjeno v desno torej sledim svečam na desni. Mami me je zmedeno gledala in se držala za glavo a kmalu sem zagledala... VRATA! Na drugi strani sem slišala policijo. Ko sem prišla vsa zadihana ven (za mano pa je hitela tudi mami) me je veselo objel oče in mi zašepetal. " Pripravi se na London, ljubica..." Sama pri sebi sem bila vesela, da odpotujem v London a obljubim vam, da, ko pridem nazaj bom raziskala ta čudni predor.