Gledala sem, kako se je sonce dvigalo izza obzorja, in ga v sebi tiho pozdravljala. Začel se je nov semester, novo polletje, v katerem se bodo možnosti razcvetele kot šopek pisanih cvetlic. Ali jih bom utrgala, pa je odvisno od mene.
Počasi sem stopila proti šoli: nizki, opečnati zgradbi, ki je kljub majhnosti povzročala toliko gorja. Zatopljena v razmišljanje sem opazovala vse kotičke šole, ko se je nekdo zabil vame: "Sorči, Katja!"
Ema se je prizanesljivo smehljala in pospravila telefon v žep. "A jo pogrešaš?" Gledala me je precej sočutno. Za glavno frajerko razreda je precej prijazna.
Sploh nisem vprašala, koga misli, ker je bilo to očitno, ampak sem le pokimala. Otročje, a skoraj so se mi zasolzile oči. "Boga," je rekla in me potrepljala po rami, potem pa zagledala sošolko, zacvilila in se pognala k njej. "Čavči!" je še navrgla čez ramo, ko sta že primerjali nov mejkap in bebljali o neumnostih. Toliko o njeni sočutnosti. Odpravila sem se v šolo.
***
"Bla bla... ena punca šla... bla, bla..." je govoril naš razrednik za zgodlo. Tako se to najlažje razloži, sem pomislila, le šla je. Pika, konec. Ko bi bilo tako preprosto, ko to ne bi bila moja najboljša prijateljica... ne. Vse bo v redu, sem si govorila, preživela boš.
"spoštljivi... bla, bla... sploh, ker pride nov..."
Kaj?! Nov pride? Tega nisem vedela. Vzravnala sem se na stolu.
"bla, bla... Torej, pozdravite Aljaža!"
Fant se je nasmehnil. Njegove modre oči so se razgledale po razredu, krvavo okrašnim z vsemi mogočimi plakati o vojnah. Stari za zgodlo jih obožuje. Spet sem se raztegnila po stolu, nisem več razmišljala o novincu.
"...vaša polletna spričevala...bla bla...bla bla... Katja Jesenšek!"
Vstala sem in šla po spričevalo. Dobre ocene imam, večino petic, nekaj štiric, tem ocenam pa dela družbo tudi grda dvojka, ki sem si jo prislužila pri angleščini. V njej nisem slaba, ampak nekaj dni pred testom sem izvedela, da se bo moja BFF preselila, in se mi je podrl svet.
Zazvonilo je. Hitro sem pobrala torbo, si jo oprtala na rame in šla iz razreda. Poskušala sem komunicirati z eno od sošolk, pa kot da so mutaste. Pobrisala sem jo v mato in se navidezno zatopila v delovni zvezek. Zaslišala sem, kako tist Aljaž sprašuje, kam se lahko usede. Poleg mene je bil prazen prostor, prostor, kjer bi morala sedeti ONA. In seveda je pristopil k meni in vprašal: "A se lahko usedem sem?"
Mrko sem ga pogledala in zagodrnjala svoj mhm, rahlo pokimala in se premaknila čimbolj stran od njega. Na žalost je zvonilo in ko je matematkar vstopil v razred, je veselo pozdravil Aljaža. "In vidim, da že ima prijateljico," se je nasmehnil, poln svoje nore energije. Naj si jo nekam zatlači, nisem pri volji za dobro voljo.
Aljaž se mi je plaho nasmehnil, pa sem pogledala stran. Mogoče misli, da je kul, jaz pa tega ne mislim.
V odmoru se je že zabaval z drugimi fanti in vedela sem, da sem pri fiziki obsojena, da bom sedela sama. Kaj pa sem se povsod usedla poleg NJE na prvi dan! No, kako naj bi pa vedela.
"Končno kosilo! Ta za fiziko je kar nekaj nakladala," se je razburjala Maša in si vrgla lase čez ramo. (Sovražim to zapeljivo gesto.) "Pa še BROZGA je za kosilo. Bljeeeeeek!" se je prijela za nos. Punce so se zasmejale.
Usedla sem se poleg Maše, a me je pogledala, se spogledala s sosedo in rekla: "Emmmmmm....."
"Se smem usesti sem?" sem vprašala.
"Ful ful sorči sam se mormo pogovort neki FUL pomembnga pa če loh greš km drgam sedet," je na videz prijazno rekla Ema.
"Ok," sem rekla, na videz brezskrbno.
V resnici pa sem se počutila popolnoma osamljeno.