Četrtek, 19. december 2024

Kar nočka je že bila, ko sem jaz seddeel na pojstliji in bral bukvico. Prišla je ta srednja muca imenovana Neli, če se prav motim. Skočila je k meni na pjstlo in k meni. Moje branje ji ni bil onič kaj po godu. Pa ga je brž končala. S taco na knjigi. „Dovolj si bral,” bi najbrž sedaj rekla. „Zdaj moraš božati muco.”

No ja, jaz sem prišel skoraj do konca poglavja. „Samo še tole malo bi prebral,” sem rekel muci. „Poglej. Do tule sem prišel.” Odprl sem bukvico in pokazal na predzadnji odstavek na levi strani. Položila je taco na stran in me pogledala: „Tikaj si ostal. Tukaj ostani,” je pravil njen pogled.

Kaj sem hotel, sem pač zalopurnil bukvico.

A čez nekaj minut sem poskusil znova. Muca se je zleknila ob meni, pa sem upal, da mi bo dovolila, da preberem tole poglavje do konca.

A to je bil vendar račun brez krčmarja — hočem reči brez muce. Komaj sem dobro odprl knjigo in prebral nekaj besed, že se je znašla kosmata mačja šapica sredi strani. „Dovolj branja. Zdaj je čaz za božanje muce.”

Sem se pač vdal v usodo in zaprl bukvico, ter jo odložil na stran.


Petek, 20. december 2024

Prišel je muc Miki, eden od prvotnih prebivalcev te hiše, če lahko tako rečemo. Že dolgo ga ni bilo naokoli. Sedaj pa se je spet malce oglasil na kako okusno kosilce. „Tele tri muce, k iso na obisku, ti najbrž ne bodo všeč,” sem ga posvaril že pri vratih. A takole klepetanja v človeškem jeziku seveda muce ne zastopijo. Zato je šel gor. Pri vratih kuhnje je bil, ko je zavohal vonj mladih obiskovalk. Seveda mu ni bil nič kaj všeč. „Kaj bo pa zdaj?” sem se vprašal.

Kar hitro sem izvedel. Ta najmlajša mucka, Hator imenovana, ga je pričakala sredi kuhnje. Miki se je zastrmel vanjo Pogled mu sploh ni bil všeč. „kaj pa delajo tu tele mačje vsiljivke?” bi gotovo vprašal, če bi znal slovensko. Tako pa je sam ostrmel v Hator in ni hotel vstopiti. Nekaj časa sta se tako gledala. Nato sem za vsak slušaj zaprl kuhinjska vrata.

„Kaj pa zdaj?” sem vprašal Mikija.

Seveda ni nič odgovoril. Napotil pa se je dol po štengah proti vhodu. Obisk je bil tako hitro končan. Odprl sem m uvrata in smuknil je ven. Da se je le izognil neprijetnemu srečanju z mladim ivsiljivkami. A zame je to vseeno še veliko bolje, kot pa morebiten mačji pretep.

Drobna mislica za povrh. Ste že kdaj gledali kako mačjo rokobotbo – hočem reči tacoborbo? Prav hecno je, ko dve bojujoči se muci izgledata kot dva borca v grškorimskem slogu. Žal taka mačja borba ne traja prav dolgo. Morda deset sekund.


Četrtek, 26. december 2024

Vse muce so nore na ribe, pravijo. Pa sem se odločil, da preverim, če to drži. Sem naredil eks–peri–mentol. Sicer brez mentola. Sem si za zajtrk odprl konzervo sardin. Vse tri muce so bile čisto zraven v kuhnji. Seveda so takoj zavohale ribe, a jih očitno ni zanimalo. Najmlajša muca Hator je prišla zraven in duhala vsebino konzerve. A ji očitno ni bilo prav nič privlačno. Sem ji daj na mizo košček ribe. S smrčkom je prišla čisto blizu in duhala. Nato je pojedal, počasi in obotavljivo. Kot bi hotela reči: „Saj je še kar dobro, a nič kaj super izjemnega ni.”

V primerjavi s tem, kako navalijo vse tri muce, ko odprem vrečko z mehko mačj ohrano, da morač odrivati mačje glave, da sploh lahko iztisnem vsebino vrečke v krožnik. Tale odziv pri sardinah iz konzerve je bil rees zelo medel.

Nato sem eno celo sardino dal v krožnik in katerega so muce maloprej pojedle ta mohko mačjo hrano. Hator je prišla blizu, a je samo duhala. Zdelo se je, kot da hoče zagrabiti ribico, a ji je ta prevelika. Pa sem jo razkosal na drobno. Potem pa je počasi obotavljivo zagrabvila košček in ga pojedla.

A malo pozneje? Sem šel pogledat spet. Vse tri muce so se njedle in so šle malo raziskovat p ostanovanju. A koščki sardine so še vedno bili v skledici. Nikogar očitno ni mikalo, da bi jih pojedel.

Ja, pa naj še kdo reče, da so muce nore na ribe.

Hm, ali pa so morda sardine iz konzerve kaj drugačne? Slabšr morda?