Egiptovska

Torek, 10. december 2024

Minilo je zelo veliko časov. Za celo zvrhano šajtrgo najbrž. Končno je napočil čas za nove mačje potičnice v našem mačjem hotelčku. Nekaj dni je kar urno smuknilo mimo, ne de bi se dogodilo kaj omembe vrednega.

Nato pa je prišla tale nočka. Malce otožna nočka, pa še rahlo bolan sem bil. Se pravi rahlo bolanast in ne oreng bolan. Tako sem torej ležal v pojstliji fajn zakovtran in nočna tema me je ovijala čisto narahlo.

Tedaj je prišla muca na obisk. Mici je prišla, če se prav motim. Ulegla se mi je na prsi, ker sem ravno ležal na hrbtu in tako ji je bilo udobno. Tako sva skupaj dremuckala.

Čez čas se nama je pridružila še Neli. Tja med nogi se je parkirala, tako da je slonela na mojih rahlo razmaknjenih stopalih.

Čez še en čas ali morda dva, pa je prišla še mlada mucka, hčerka od Mici, Hator imenovana.

Skupaj smo drnjohali kar srčkan šopek časov.

Mimogrede, ne dajte tega brati učiteljici slovenščine, ker jo bo najbrž pobralo od groze ob poplavi slovničnih napak.

Sreda, 11. december 2024

Večer je. Nočka je že. Mala muca Hator je malce zaspana. Pa je prišla k meni na obisk, ko sem ravno v posteljo sedel. Stisnila se je k meni po porcijo božanja. Nato pa ji je bilo dolgčas takole mirovati, pa je šla malo na potep po stanovanju.

Vstal sem in šel v kuhinjo po kozarec vode mokre. Bil sem žejen. V kuhnji je bila muca Neli. Muci Neli je dolgčas. Ah, kako je dolgčas, ko pa ne sme ven na nočni lov. K vratom je stekla, v upanju, da jih bom odprl., K vratom se je postavila in otožno vabeče zamijavkala. Kar pomeni: „Odpri mi vrata, da grem ven v širni svet na lov. Na pustolovščine. Tu notri je tako dolgčas.”

Ponedeljek, 16. december 2024

Nočka je že bila, ko je na obisk prišla še ena muca, Serafina imenovana. No, ni prišča na obisk. Ona je namreč tu doma. Ona in še tri muce so bile prvotne stanovalke tega stanovanja. Že kar nekaj let je tega. Ena teh muc je že umrla. Tista, ki ji je bilo ime Iza. Še ena muca je bila tedaj, imenovana Mici. Ta je skrivnostno izginilla že pred leti. Pa muc Miki. Ta je še hodil na kosilo, a se mu je vedno mudilo nazaj na teren. Tako je nazadnje ostala samo še Serafina od stare garde. A tudi ona že dolgo ni prišla niti na kosilo. Zdaj pa, ko so pri meni na mačjih počitnicah mlade mucke, je prišla. Prišel sem s kosila nekje v mestu, ko je stala pred vrati. Odprl sem ji. Bo hotela not? O ja, je hotela. Naravnost gor. „Ne bo ti všeč ta mačji obisk, ki ga imamo,” sem jo svaril po stopnicah, a seveda se ni zmenila za človeške besede.

Ko je prišla v kuhnjo, pa se je pričela veselica. Saj nevem, kako bi to opisal z besedami. Če se sploh da. Muca Serafina seveda niti malo ni bila vesela družbe. O ne! A vsaj pobesnela ni. Nobene mačje bitke ni bilo k sreči. Samo gledale so se muce, napeto in prežeče. Serafina ja mijavkala nekako otožno. Slišalo se je kot mačja žalostinka. Včasih je tudi na kratko zapihala, če se ji je katera od mladih preveč približala. K sreči se je ta brž umaknila.

A situacija je ves čas ostala napeta. Zdaj bi res rabili kakega mačjega diplomata, sem razmišljal. Takega, ki ima dosti izčušenj z odnosi med mačkami.

Serafina je torej sedela na mizi v kuhinji. Ponudil sem ji slastno mačjo vrečko. Tako ima silno rada. A ne zdaj. Bila je kratkomalo preveč živčna, da bi bila lahko lačna. Samo povohala je vrečko in nič. Ko sem ji jo vseeno iztisnil v mačjo posodo, se niti zmenila ni za slastne vonjave. Najmlajša muca Hator jo je potem pojedla. Serafina je samo gledala in nič rekla.

Ja, res napeta situacija. Posebej še, ko so nato vse tri mlade mucke sedele sredi kuhinje na tleh in se gledale. Napeto, a k sreči ne odkrito sovražno. Če bi se le uspele spoprijateljiti, sem si želel. Ah, ne, sem dodal v mislih, to je za zdaj nemogoče. Če bi prišle vsaj do tega, da bi se prenašale med seboj. Zdelo se je, kot da so skoraj na meji do tega. Da bi se nekako prenašale.

Končalo se je malce drugače. Stara muca, ki je tu vsekakor nesporno ta glavna muca, se je odločila, da ima dovolj vsega skupaj. Namignila je proti vratom, takole sede na pultu. Seveda sem jih odprl. Počasi je skočila na tla in nato skozi vrata. Počasi seveda zato, da bi ta mladim vsiljivkam pokazala, kdo je tu glavni. Šel sem po stopnicah navzdol in Serafina za mano. To je bil nedvomen znak, da res hoče ven. Ko sem odprl vrata, je takoj smuknila ven. A nato je še kar nekaj časa ostala pred vrati. Dovolila je, da jo božam. Še več, stisnila se je k meni za še malo božanja. S tem mi je povedala, da mi nič ne zameri. Da sem se prav obnašal. Da sem bil priden, takorekoč. Da ni nič jezna name. Nato pa so jo počasi premamile nočne vonjave. Noč in pričakovanje nočnega lova. Če že ne lova, pa vsaj nočnih dogodivščin. Odpravila se je na ulico, jaz pa not na toplo, ker je bil nocoj že fajn mrazek zunaj.

Kaj bi še lahko dodal k temu? Seveda, ta prizor bi rad opisal, ko je muca Serafina sedela gor na pultu, tri mlade mucke pa zbrane spodaj na tleh. Rad bi opisal, a ne znam, Serafina je kdaj pa kdaj otožno zamijavkala, da se je slišalo kot kaka pesem žalostinka. Katera od mladih muck spodaj je tudi včasih tako otožno zamijavkala, a v glavnem so raje molčale. Spoštljivo so molčale, kot da ji priznavajo nesporno vodstvo.