Hejj sončki. Zdaj med počitnicami sem se vrnila k pisanju :). Toplo vabljeni k branju nadaljevanja zgodbe na ta deževen dan :) Če pa je še ne poznate pa bi bila vesela, če si preberete tudi prejšne <3
lp
____
»Ali sta vidva…PAR?« skoraj zakriči Kaylin in se začne hihitati. Nadležno, hihitati. »Mhm..Alice je moja.« zamomlja in mi pritisne velik poljub na lica. Najraje bi si njegovo slino takoj obrisala iz mojega bledega lica ter mu prisolila klofuto, a se namesto tega pametno odločim, da bom potrpela. Samo še malo. Valerie ima plan. To je važno. Za zdaj. »KAKO LUŠKANO!« zdaj brez hihitanja zakliče Kaylin in iz torbe privleče fotoaparat.
»Pa, že.« zamomljam ter se premaknem do omarice, da odložim svojo črno usnjeno jakno.
»Kako ti je spoh ime? Nikoli si ne bi mislila, da bo Alice končala z tipom kot si ti… veš vedno sem mislila da je lejzbika.« še naprej govori Kaylin medtem, ko jaz v glavi premlevam kako bom z njo zdržala še cel naslednji mesec. Preden se je znebim. Končno.
»Mason.« ji odgovori in v njegovih oče vidim zdolgočasenost. Podobna sva si. Upam, da dovolj, da ga bom spravila na svojo stran. In da bo ostal tam.
Ko Kaylin izgine, in naju pusti z besedami »No, vaju bom golobčka pustila sama!« Masona pogledam v oči in poskušam razvozlati kaj naklepa. Kot vi poskušate narediti pri meni kajne? Ne bo vam uspelo. Skrivnostna sem. In taka bom ostala.
»Torej, Alice. Te zanima moj plan?« Mason pusti, da mu njegovi rjavi lasje padejo na oči in se mi približa. »Če je dejanski plan potem ja.« mu zdolgočaseno odgovorim in ga potegnem v staro učilnico za kemijo, v kateri zdaj sumljivo smrdi po travi, na tleh pa ležijo ogorki, ki se ne zdijo kaj prida stari. »Torej, plan?« direktno vprašam in se naslonim na eno od miz, ki so postavljene po celotni učilnici.
»Prevzeti tolpo. In nato mesto.« redkobesedno odgovori in se nasmehne. Njegov nasmeh ni lep. Ni filmsko lep. Domač je. »Potem sva na istem.« mu odvrnem in pomežiknem. To bo še dolga zgodba. V kateri, imate tudi vi svoje mesto. Mesto, ki se mu ne morete odpovedati.
»O moj bog le KAJ naj oblečem za zabavo?« me s pretiranim veseljem vpraša Kaylin ko stoji pred mojo omaro in si ogleduje črnino, ki se nahaja v njej. »Ne vem dokaj vseeno mi je.« ji odgovorim brez kakršnega koli navdušenja. Kaylin ima še naprej svoj monolog o zabavi in kako bo vse skupaj čudovito jaz pa medtem odidem v kopalnico, da nase navlečem črno obleko, ki se je tesno oprijemala mojega pasu in razkazovala globok dekolte. Strmela sem v svoj odsev v ogledalu medem ko sem prejela sporočilo. Moje telefonske številke nima veliko ljudi… previdna sem. Tudi vi bi morali biti. Zdaj najbolj. Morda toliko, kot niste bili še nikoli. A vrnimo se k zgodbi, kaj pravite? Prihajamo do dela, ko se vse zaplete. Postopoma.
Sporočilo je od neznane številke. Valerie večinoma telefonske ne deli…po navadi dobim sporočila, kar v živo, ko nekdo pozvoni pri mojih vratih sredi noči. Zdaj sem navajena. Vi…no veliko je o katerem še neveste čisto nič. Kdo ve, morda nikoli ne boste.
Prideta? Mason xx
Imava izbiro? Kje si dobil telefonsko.
Imam svoje vire…Mason xx

Na ta zadnje sporočilo ne odgovorim temveč zapustim kopalnico in si spustim lase, ki so bili speti celoten dan. Kaylin me pogleda ko se brezbrižno sprehodim mimo nje in takoj iz žepa potegne telefon ter prižge kamero. Ne oziram se nanjo in začnem iskati torbico, ki je iskreno sploh ne rabim.
Kmalu ne bom zmogla več. Biti z njo v isti sobi, poslušati njen glas, gledati kako se premika in poslušati njene vzdihe brez da bi vedela da bo eden od njih njen zadnji. Hočem da izgine iz tega planeta, da mi neha stati v napoto. Vas je strah? Neprijetno? Škoda. Na začetku sem vas posvarila. Niste poslušali kajne? Slabo za vas. Igra se je šele začela. Vi do zdaj ne poznate niti pravil.
Ko prispeva na zabavo, bi se najraje kar obrnila in odšla, a na žalost je Mason napletel to čudovito, čisto nepotrebno zgodbico da sva do ušes zaljubljena. Lahko bi preprosto rekel da sva bratranca. Ali prijatelja. Ali da v resnici sploh nisva povezana, samo on je tako brezupen in brez prijateljev da se želi družiti z mano. Jaz ne občutim ljubezni. Ne bi je smela. In to vsi vejo. No… vsem se tako zdi. Hladna sem. Nevarna in hladna, nepredvidljiva in nepremagljiva. Ko vstopiva v hišo, ki stoji na običajni ulici, polni družinskih hiš je zabava že v polnem teku. Ljudje imajo v rokah tiste rdeče kozarčke, polne alkoholnih pijač, ki jih naslednji dan niti pogledati ne bodo mogli. Svoje črne alstarke zbrcam v kot ter se prerinem mimo para, ki se ne pustita motit in nadaljujeta svoje početje stisnjena med rjavo omaro in vrata, ki se odpirajo na pet sekund, ko vstopijo novi ljudje. Mason je po možnosti povabil celo šolo, čeprav polovico ljudi še videla nisem. Najbrž so neškodljivi, nepomembni. Poskušam najti miren kraj, kjer bom lahko preživela čas do primerne ure, ko bom lahko z narejenim nasmehom šla in pri vratih rekla »Super zabava res sem uživala bi ostala ampak mi starši pustijo samo do enih… komaj čakam na naslednjič!« čeprav sama pri sebi vem, da je očetu vseeno kje sem, do kdaj bom tam kaj delam le da nisem doma in ga motim pri popivanju. Vsi pa tudi vemo, da me na naslednjo zabavo itak nebo. Kmalu za sabo slišim korake, ki se mi bližajo. »Živijo.« zamrmra globok fantovski glas ki pripada lastniku zabave. Mason. On je kakor kuža, priliznil se mi je in misli da lahko zdaj ostane do ob meni do konca. Ne bo tako. Znebila se ga bom takoj ko bo možno. Kmalu bo prišel tudi njegov čas… tako kot vaš. »Si se le prikazala.« poskuša nadaljevati pogovor, čeprav moje oči govorijo ravno na sprotno. Da nočem. In, ko jaz nekoga ali nekaj nočem…no tega ne bo.
»Ni bilo v planu, ti si tisti ki je priredil najino situacijo v to, da sva zdaj par in se moram jaz obnašati temu primerno.« mu odgovorim in že želim iti naprej, ko me njegova dlan stisne za nadlaket.
»Nisva še dokončala plana…«
»In zdaj se ti zdi kot primeren čas?« ga zdolgočaseno vprašam in ga pogledam naravnost v oči. Gesta, ki jo prakticiram že od malega. So se moje prijateljice želele igrati drugo igro kot jaz? Samo pogledala sem jih in je bilo po moje. Tako vplivam na ljudi. Vedno sem in vedno bom. V sebi nosim moč.
»Ja. Zdaj se mi zdi primeren čas.« brezbrižno odgovori ter me povleče v eno od sob, ki, kakor sem ugotovila potem pripada njegovim staršem.
Presenečeno ga pogledam ter se zamislim. Odgovoril je? Ni me upošteval? Impresivno. Mogoče sploh ni tako nesposoben…
»Torej?«
»Kdaj bova napredovala? Najin plan se nikamor ne premika.«
Ta stavek sem v zadnjem mesecu slišala od večjih ljudi. Ne znam naprej. Zato sem privolila v sodelovanje. Ne vem kaj sledi.
»Ko bo vse pripravljeno. Morda je zdaj čas da se znebiva modrecev… njihovo delo naju ovira in preveč so napredovali.«
»Jutri ponoči?«
»Ja.« mu odgovorim in na listek, ki ga je vzel iz pisalne mize napišem podatke, kje se nahaja naš štab.
»Prinesi orožje.« še zamrmram preden se obrnem proti vratom.
»Ne dobim majhnega poljubčka ker sem tako prikupen in poslušen?« reče in se skloni proti mojim ustnicam. V naslednjem trenutku jih že čutim na svojih. Ni slabo. V čudnem pomenu besede je prijetno. Ko pogledam proti Masonovim očem, se ta le nasmehne, me poboža po roki in zapusti spalnico, v kateri je napetost na stopnji eksplozije zaradi najinega poljuba, ki je v moji vedno zbrani glavi povzročil razsul.
____
nadaljevanje zgodbe je lahko objavljeno še danes. če kdo želi.