Kmalu ga zagledam na začetku prehoda, ki vodi v 2. krilo srednje šole Seacoast. Posnamem posnetek njegove brezbrižne visoke postave ter se splazim za ovinek izza katerega ga bom lahko nemoteno opazovala. »Da, urejeno je. Ne, seveda je ŠE nisem ogovoril. Najprej se moram prepričati, da ima enak plan. SEVEDA, da do zdaj vse kaže tako! Ne Greg, nisem pozabil. Ja, se slišiva. Adijo.« prekine zvezo ter se izmučeno nasloni na eno od sivih omaric, ki so postavljene ob stene hodnika. Neslišno se mu prikradem na desno stran in spregovorim. »Ne boš ugotovil mojega plana, če se boš skrival. Se ti ne zdi?« pretkano se mu nasmehnem in mu namenim enega izmed mojih skrivnih pogledov. »Presenečaš, Alice. Na prvo žogo se zdiš tako... Kajpa vem, nedolžna.« Brezbrižno ga pogledam ter si rdeč pramen las zataknem za uho.
» Nedolžna? Sama bi se klicala vse prej kot to. « se namuznem. Navihano oplazim roko, zatrdno lahko trdim da je trznil. »In kakšen plan imaš?« vprašam kot bi govorila o vremenu in pogledujem na vse strani, če slučajno ni blizu nobene od mladih vešč, ki klepetajo o vseh, in o vsem.
»Nimam ga še.« končno odgovori po krajšem premisleku ter si popravi njegove kuštraste rjave lase, ki mimogrede niso zgledali kajpada privlačno. »Nimaš plana, pa želiš zvedeti mojega? Saj to je smešno, najprej premisli kaj hočeš potem se bova pa lahko pogovarjala.« sem mu trmasto odgovorila, ter se hitro obrnila da bi odšla v nasprotno smer. Med hojo sem še zmeraj čutila njegove oči na hrbtu in dih zaslišala vsakič, ko je hotel nekaj reči pa na koncu ni.
»To bo še zanimivo« sem sama pri sebi pomislila in hitro zavila za vogal.
»Drugačen je.« sem prepričevala Valerie, pri katerim delam že nekaj mesecev. Mesecev, ki so me naučili naj ne zaupam nikomur. Nikoli. In tega se nameravam držati. Za vas ne vem. Najbrž je že prepozno… ste že v mojih krempljih. In ne morete ubežati. Spremljam vas, na vas gledam kakor punčico mojega očesa. Le, da vas ne varujem. Prizadela vas bom. Kmalu.
Prestavim se na drug konec igrišča, medtem, ko čakam da se šola odpre in nestrpno pričakujem njen odgovor.
»Prav. Če misliš, da nam je podoben se povežita. Dobro bi bilo imeti še nekoga, ki bo pokrival šolo.«
»Se strinjam.« še tiho rečem in prekinem, ko mi nasproti pride Kaylin. Danes je oblečena v grozno poletno obleko ki se ji vprašljivo dvigne, ko teče proti meni. »Si slišala?« zasoplo pove, ko pride do zraka in me trdno objame. Zdolgočaseno jo pogledam in se odpravim proti vhodu v šolo.
»Veš tisti novi tip? Povabil naju je na zabavo v petek.« še naprej govori in steče za mano. »Ok.« ji redkobesedno odvrnem in še naprej strogo hodim pred njo. Ljudje res ne znate biti tiho kajne? In se brigati zase? Smola za vas.
»Hej. Se pogovarjata o moji zabavi?« napove svoj prihod skrivnostni fant in me brez opozorila potegne v objem. Čisto trda od neobzirnega dotika, ga že skušam nadreti, ko mi zašepeta: »Samo igra, tako nama bo lažje.«. Takoj vem kaj misli. Ironično, za trenutek sem pomislila, da je malce poseben…A, če bo pomagalo, da vas uničim…No bom prenašala tudi grozne dotike ne znanca. Ne znanca, ki ve kaj hočem. Ki mi bo pomagal. Tako kot vi.
»Ali sta vidva…PAR?« skoraj zakriči Kaylin in se začne hihitati. Nadležno, hihitati. »Mhm..Alice je moja.« zamomlja in mi pritisne velik poljub na lica. Najraje bi si njegovo slino takoj obrisala iz mojega bledega lica ter mu prisolila klofuto, a se namesto tega pametno odločim, da bom potrpela. Samo še malo. Valerie ima plan. To je važno. Za zdaj. »KAKO LUŠKANO!« zdaj brez hihitanja zakliče Kaylin in iz torbe privleče fotoaparat.
»Pa, že.« zamomljam ter se premaknem do omarice, da odložim svojo črno usnjeno jakno.
»Kako ti je spoh ime? Nikoliiii si ne bi mislila, da bo Alice končala z tipom kot si ti… veš vedno sem mislila da je lejzbika.« še naprej govori Kaylin medtem, ko jaz v glavi premlevam kako bom z njo zdržala še cel naslednji mesec. Preden se je znebim. Končno.
»Mason.« ji odgovori in v njegovih oče vidim zdolgočasenost. Podobna sva si. Upam, da dovolj, da ga bom spravila na svojo stran. In da bo ostal tam.
Ko Kaylin izgine, in naju pusti z besedami »Noo, vaju bom golobčka pustila sama!« Masona pogledam v oči in poskušam razvozlati kaj naklepa. Kot vi poskušate narediti pri meni kajne? Ne bo vam uspelo. Skrivnostna sem. In taka bom ostala.
»Torej, Alice. Te zanima moj plan?« Mason pusti, da mu njegovi rjavi lasje padejo na oči in se mi približa. »Če je dejanski plan potem ja.« mu zdolgočaseno odgovorim in ga potegnem v staro učilnico za kemijo, v kateri zdaj sumljivo smrdi po travi, na tleh pa ležijo ogorki, ki se ne zdijo kaj prida stari. »Torej, plan?« direktno vprašam in se naslonim na eno od miz, ki so postavljene po celotni učilnici.
»Prevzeti tolpo. In nato mesto.« redkobesedno odgovori in se nasmehne. Njegov nasmeh ni lep. Ni filmsko lep. Domač je. »Potem sva na istem.« mu odvrnem in pomežiknem. To bo še dolga zgodba. V kateri, imate tudi vi svoje mesto. Mesto, ki se mu ne morete odpovedati.