Ko je mrak zaslutil njegove misli, je Aljaž začutil, kako se tla pod njim lomijo, kot da bi zemlja sama vstopila v nek drug svet, kjer ni bilo prostora za zakonitosti, ki jih je poznal. Njegovo telo je postalo težko, skoraj nepremično, vendar njegova zavest ni mogla ubežati. Zrak je bil vse bolj gost, kot da so vsi trenutki, ki so se zgodili pred tem, postali le odmev, izgubljen v času. Temne roke so bile vedno bližje, vendar niso imele nuje. Premikale so se z natančnostjo, kot da bi iskale nekaj, kar bi jih zadrževalo v tem svetu.

„Aljaž,“ je šepetal glas iz teme. Tokrat ni bil glas njegove mame. Bil je globok, skoraj prepoznaven kot nekaj, kar ni pripadalo nobenemu človeku. „Ne moreš zbežati pred tem, kar si. Ne moreš zbežati pred tem, kar moraš storiti.“

Aljaž je začutil mraz, ki je prodrl v njegovo kožo, v njegove kosti. Ne, to ni bilo le mrzlo. To je bilo nekaj več – nekaj, kar je zahtevalo odgovor, nekaj, kar je bilo prisotno v tem mestu od nekdaj. Zmrazilo ga je, a vendar ga je nekaj gnalo naprej. Ni mogel ostati. Ni mogel preprosto obrniti hrbta in oditi, kot bi to želel.

Ko je pogledal starega moža, je videl, kako je ta še vedno v nemirnem gibanju. Njegovo telo je bilo kot ujetnik, obdan z nečim, česar ni mogel nadzorovati. „Moram iti,“ je zašepetal Aljaž, a glas se mu je zlomil. Vedel je, da je prepozno. Niti sam ni vedel, zakaj je to povedal. Morda je to le zvenelo kot nek poskus, da bi rešil nekaj, česar ni mogel razumeti.

Temne figure so se že skoraj dotaknile njegovega telesa, roke so bile grozeče in hladne, vendar niso bile samo roke – bile so podaljški nečesa, kar je bilo prisotno v vsakem kamenčku te zemlje, v vsakem škripu tega groba. Vsak odmev, ki ga je čutil, je bil odmev starih, izkrivljenih življenj. In še vedno je čutil vez – vez, ki ni bila samo z njegovimi predniki, ampak z vsem tem krajem.

„Tvoja mama,“ je šepetal glas iz teme, „ni odšla nikamor. Nikoli ni šla. Nikoli ni bila samo mama. In ti tudi ne boš nikoli odšel.“

Aljaž je zajecljal in se zazrl v temno razpoko. Roce so se še vedno dvigovale. Bile so počasne, vendar v tem počasnem gibanju je bila moč, ki je bila strašljiva in hkrati očarljiva. Zdaj je bil del tega, v vsakem pogledu – del tega, kar je ta grobnica zahtevala.

Zaslišal je še en šepet, ki je prihajal iz teme. To je bil glas njegove mame. Zdaj ni bilo več dvoma. Ni bila samo prisotna. Bila je prisotna na način, ki je presegala vse, kar je Aljaž poznal.

„Pogrešal si me, a zdaj sem tukaj,“ je rekla njena tiha, skoraj sanjava govorica. „Zdaj je čas. Ti si ta, ki moraš to razumeti. To je tvoje poslanstvo. Ti si tisti, ki moraš nositi to breme.“

„Kako?“ je zadušeno vprašal Aljaž. „Kaj naj naredim?“

A namesto odgovora je v temi le še vedno odmeval njen glas, ki je počasi izginjal v praznino. „Vrni se. Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili.“

In Aljaž je razumel. Zdaj je vedel. Vedel je, da ni šlo le za njega, da ni bilo le o njem in njegovem strahu. Šlo je o tem kraju, o tem, kar je nekoč bilo, in kar bo vedno ostalo. Grobnica ni bila le prostor – bila je entiteta, živa stvar, ki je hranila spomine, ki je hranila zgodbe. Zdaj je vedel, da mora vse to nositi naprej. Da mora spomniti druge.

Vendar, ko se je začel umikati, je še vedno čutil roke v temi, ki so ga neprestano spremljale, kot senca, ki ga nikoli ne bo zapustila.