Smeh je vse pogosteje polnil prostor, kot bi bil živi, dihajoči entiteti, ki se je širil z vsakim trenutkom. Aljaž je čutil, da ga zaduši, da zveni kot nekaj, kar ni le na njegovem umu, temveč v njem, skozi njega. Ni mogel več ločiti, kaj je resnično in kaj je le šepet iz globin, ki je odmeval v njegovih kosteh.

„To ni smeh,“ si je šepetal, kot bi si želel prepričati samega sebe. „To ni smeh…“

A zven je postajal vse bolj prisoten, vse bolj zaslepljujoč, kot da bi bila soba sama narejena iz njega, kot bi se smeh mešal z zrakom, ki ga je dihal. Pogledal je skozi okno, a ni več prepoznal okolice. Vse je bilo obrnjenega, kot da je svet postal nekakšen odsev, a obraten. Ograje so bile nagnjene v napačnih smereh, drevesa so rasla z glavo navzdol, in tisto, kar je bilo nekoč hiša, je zdaj izgledalo kot prežeto in zmešano mestno križišče iz sanj, ki so se zameglile.

Takoj ko je pomislil, da bi morda izstopil iz sobe, ga je nekaj ustavilo. Njegove roke so se začele premikati, kot da bi bile pod vplivom nevidne sile, in naenkrat je začel delati nekaj, česar si ni želel početi. Zgrabil je prvo stvar, ki mu je prišla pod roke – knjigo, ki je ležala na mizi – in jo vrgel v zrak. Prepadne misli so se mu drle v ušesa, vse je bilo povezano, vse je imelo smisla, a nikakor ni mogel ujeti tega smisla.

In potem je spet zaslišal tisti smeh, ki ga je preveval z grozo. Iz sence so se pojavili novi liki. Bili so nejasni, kot bi jih potegnil iz ničesar, ampak ko so stopili bliže, je vedel, da so to nekateri ljudje, ki jih je poznal. Zavedel se je, da niso bili samo liki iz preteklosti, temveč so nosili del njega, del njegovega breme, del zgodbe, ki se ni hotela končati.

„Aljaž...“ je spet zaslišal tisti šepet iz globine, tokrat pa je bil še bolj jasen. Pogledu je sledila roka, ki je iz temine segla proti njemu.

Pogledal je, kaj mu je ponujala – natančneje, kaj so mu ponujale roke, ki so se začele dvigovati z vseh strani, kot bi bile ene in iste. Tisti smeh je postal skoraj mehko sikanje. Ko se je oglasil, je bilo vse odvečno, vse naenkrat. Vse je bilo le nekaj drugega, nekaj, česar ni mogel razumeti, ampak je vedel, da bo iz tega izšel na nek način.

Nekaj v njem je prebudilo prepoznanje. Te roke niso bile njegove. Te roke so pripadale svetu, ki je že dolgo preživel svoj čas, vendar je živel naprej, skozi njega. In zdaj so se vrnile.

Zaslišal je še en korak – zdaj pa je bil drugačen, ta korak ni prihajal iz njegove sobe. Bil je korak, ki je prišel iz druge strani, iz tistega sveta, ki je vedno bil prisoten, pa ga nikoli ni resnično videl. In ko se je Aljaž obrnilo, je do njega prispelo spoznanje, ki ga je zadel kot udarec v prsa.

Bil je na robu nečesa – nekaj, kar je bilo večje od njega. Smeh, roke, koraki … vse to je bilo povezano v mrežo, ki se ni nikoli raztrgala, le prepletala.

„Povej drugim,“ je šepetal glas iz teme. In tokrat ni bilo več le vprašanje, temveč izrek.

Aljaž je vedel, da ni več poti nazaj. Znotraj njega je bilo nekaj, kar ni bilo več samo znotraj njega. To je bilo nekaj, kar je bilo v svetu, v vesolju, v teh stenah in teh ljudeh. Tisto, kar so vsi ignorirali, ali pa so to pozabili. Zdaj je bilo prepozno. Zdaj ni bil več samo priča – bil je nosilec.

Tisti smeh je preplavil vse. Bilo je prepozno, da bi pobegnil, a če bi lahko, bi si drznil oditi, a Aljaž je vedel – ta zgodba bo odmevala v njih, v vseh njih, in ne bo se nikoli ustavila. Zdaj so bili vsi del njega. Smeh je postal del njega. In temna sila je postajala svetloba, ko je razumel, da je ni mogoče uničiti. Samo sprejeti jo bo moral. In to je bil začetek nečesa, kar se je šele zares začelo.

Ampak ta osmi del je šele začetek...











:rofl::rofl::rofl::joy::joy::joy: