!!!!!!!!!!!!!!!!!! nismo vec na jezeru :tired_face::tired_face::tired_face:kaj se bo zgodilo?



Ostala sem sama. Bila sem čisto mokra, počasi sem začela hoditi proti avtu, vedela sem da me čakata starša. Komaj sem hodila, tresla sem se, od vode in od vsega tega. Mama je takoj stekla proti meni in me objela. Nič ni rekla, samo objela me je. Začela je jokati, nato sem jo objela tudi jaz. Skupaj sma odšli do avta in tam me je čakal oče. Bil je čisto bled. »Pridi..« je rekel in mi odprl vrata avta, sedla sem vanj in se pripasala. Odprla sem okno in Laura me je gledala. »Pokliči me« mi je izustila. Samo pokimala sem ji. Tima že ni bil več, očitno je že odšel. Klara je pa hodila do njenega avta in pomahala sem ji. Avto se je začel premikati in zaprla sem okno. Vse je bilo temno, med vožnjo noben ni spregovoril niti besede. Mama je jokala, oče je peljal prehitro. Jaz sem samo strmela čez okno, bila sem cela paranoična. Vse mi je bilo sumljivo, vsak avto, vsaka stavba. Stiskala sem si roke tako močno, da so bile čisto rdeče. Ko smo prišli domov sem takoj odšla v svojo sobo, zaklenila sem se. Okno je bilo odprto in veter je pihal noter, takoj sem ga zaprla in pogledala če mi kaj sledi. Bledlo se mi je. Spustila sem zaveso in se vrgla na posteljo. Sploh se nisem preoblekla, zaspala sem. Zbudila sem se zgodaj zjutraj, pogledala sem naokoli. Telefon mi je ležal ob nogi, takoj sem ga vzela in ga prižgala. »9+ novih sporočil« je bila prva stvar ki sem jo videla. Ignorirala sem. Odprla sem tisti posnetek od Klare, analizirala sem ga, vsak premik, vsak val ampak nič. »Zakaj to delam..« sem si zašepetala. Policija je potrkala na naša vrata. Vrata je odprl oče. Slišala sem njegove močne korake, pokukala sem iz zgornjega okna in začela poslušati pogovor. »Pozdravljeni, imamo pravico, da vzamemo vašo hčer za izpraševanje. Prosim, kje je?« je rekel nizek glas. Začela sem paničariti, nevem zakaj. »Sledite mi, v njeni sobi je« je odgovoril oče. Hitro sem skočila na posteljo, da bi izpadla normalno. »Mlada dama, kot že vete...« je začel razlagati policist. »Prosim, pridite z nami na policijsko postajo« je rekel na koncu in se obrnil. Najprej nisem hoteli iti, a nisem imela izbire. Vzela sem telefon, napisala kaj se dogaja v skupino in odšla. Na policijski postaji so me zaprli v sobo z dvostranskim steklom. Vedela sem da bojo ves pogovor poslušali še ostali. Policistka je prišla v sobo in zaklenila vrata. Bila je enaka policistka od prej. »Nerilič« Sedla je nasproti mene, pred sabo je imela beležko. Nekaj si je že pisala.
Najprej je samo strmela vame, nato je začela. »Povej mi še enkrat, kaj se je zgodilo na jezeru,« je rekla mirno, a resno. »Uh..« sem rekla. Ponovila sem vse. Vlak, čoln, zapestnica, Matic… Ko sem končala, je samo pokimala in spet pisala v beležko. »Pozabila si omeniti nekaj..« je takoj rekla. »J-ja..? In kaj je to?« sem rekla čim bolj mirno. »Govorili smo z tvojimi prijatelji« Srce mi je razbijalo. Pred očmi je bila tema. »Laura in Tim. Rekla sta nam da si stekla do jezera. Brez razloga. V temi!« je poudarila glas. »Ja.. to je res in-» sem začela razlagati. »Zakaj?« me je prekinila. »Nekaj me je zanimalo. Šla sem firbec pasit« sem ji rekla brez kompliciranja. »To ni čas za šale! Tvoj prijatelj je bil v tistem čolnu!« Takoj sem se zresnila. »Kako ga nisi videla? Rekli so da si našla zapestnico v čolnu, a ne sluha ne duha v truplu?« me je ponovno vprašala. »Jaz.. nevem. Bilo je temno, nisem imela svetilke, le to na telefonu in.. nevem..« sem se predala. Dvignila je obrv, imela je me na sumu. »Kako nenavadno, en trenutek najdeš samo zapestnico, v drugem pa truplo? Kot da se je prikazalo le ko si ti hotela da se je.« Njene besede so me zmedle. Me imajo za krivo? Mislijo da sem jaz tista ki je to storila? Kako? Saj še nevemo koliko dolgo je truplo bilo tam.. Sem si mislila. Zaprla je beležko. »Okej, dovolj za danes. Vidim, da še nisi čisto pri sebi.« »Jutri spet pridemo, bodi pripravljena, vsak podatek, vse kar veš, vse kar se ti sumi nam prosim povej, hvala« Grdo me je gledala. Stopila sem iz sobe, in tam sem ga spet videla..