ESMERALDA
<3
Z punco se ustaviva na Meji. Splezam na skale in se razgledam. Nikogar še ni. Dobro. "Ti si Esmeralda, ne?" me že pogumneje vpraša. Kako ve, se vprašam in presenečeno obmolknem, ona pa nadaljuje: " Teta mi je povedala, kako ti je ime in kje živiš. Včeraj si me nekam povabila, ampak mislim, da te nisem dobro razumela..." Aja. Vabilo. Včeraj. Pojasniti ji bom morala in upam, da ni preveč scrkljana za take stvari, pomislim. Nato začnem: " Okej. Ja, jaz sem Esmeralda. Včeraj sem te povabila v našo igro. Bom začela od začetka:
Za Praznik čistih voda, ki ga praznujemo v okolici, vsaka vas zgradi velik splav in z njim se nekateri spustijo po reki naprej. Potem se nekje izkrcajo in ga potegnejo na suho. Njegove ostanke se ponavadi zavrže in porabi za drva, toda prejšnje leto smo zgradili posebej velik splav, ki ga nismo mogli splaviti daleč, ker je obtičal. Razžagali so ga na dva manjša dela, a nato ni bil več uporaben za splavitev. Nato pa je Ruso, moj praded, dobil izjemno idejo: uporabili bi ga za Vojne na Deželi, skoraj pozabljeno igro iz njegove mladosti! Gre za bitke na splavih v širši strugi reke, igramo se jo že ogromno časa in res je dobra!" Ko končam, zajamem sapo in se oddahnem. Irma je videti kot da razmišlja. Nato vpraša:" Kdo sodeluje pri igri?" "V moji ekipi sta Šano in Mahra, brat in sestra, pa Mija, Lea in Maria. Šano je edini fant, ampak dobro shajamo, nismo za podcenjevat! Druga ekipa so pa samo fantje: Mihalo, šef in važič obenem, Leon, Tim, Jakob, Miran, Josef in Maj. Šefica druge skupina sem jaz, ampak imam člana manj. Pomagala bi, če bi se pridružila moji ekipi. Aja, Boj poteka tako: splava obeh ekip se srečata na reki, kjer se zakavljamo na nasprotnikovo ladjo in se spopademo na obeh skupaj. Boj jee preprosto ruvanje z rokami in neke sorte mečevanje s palicami. Igra poteka tudi na suhem, v gozdu, kjer imamo skrite štabe. Dovoljeno je jemati talce, kraja municije in opreme in spopadi z storži!" Čisto me zanese. Zvenim kot huliganka! Sranje, zdaj bo gotovo spokala domov, kikla mestna! Izraz na njenem obrazu me pa povsem preseneti.
"Bom! V tvoji skupini bi rada bila!" zavpije.



IRMA

To je to. To sem iskala. Boj brez bitke v glavi. Kanček svobodnega otroštva brez meja. Končno ne bom razredna čudakinja, ki se igra otročje igre, nima telefona in bere! Esmeralda se sploh ne zaveda, da me je povlekla iz depresije pravil in mi rešila dušo. Ona gleda mene zadovoljno, kot bi našla pomoč, ki ji bo pomagala iz sramote, kar pač sem njej. Spoznati moram druge, me prešine. Upam da so enako stari kot jaz in Esmeralda. Nekaj mi je rekla. " Kaj si rekla?" jo vprašam. Ponovi:

" So ti Romi v redu?"