3. del je tu!
Policija me je vklenila jaz pa nisem vedela kaj se dogaja. Ko smo prišli na postajo so mi povedali, da je moja mlajša sestra umrla. Povozili so jo. Nisem vedela kaj reči. Policisti so me obtožili, da sem kriva za nekaj kaj sploh nisem naredila. Kasneje sem dobila odvetnika. Verjetno so ga podkupili, ker mi ni verjel, da me sploh ni bilo tam. Hvala bogu je potem prišel en drug policist, ki je pogledal kamere, ki jih imamo doma. Na njih je bil črni avto. Tam je bil zelo sumljiv moški gor. Znan mi je bil. Kot, da bi ga že videla. Takrat sem se spomnila. Iz gozda. Povedala sem, da želim novega odvetnika. Dobila sem ga. Dovolil mi je, da grem do tega policista in mu povem kaj sem odkrila. David je bil mano ampak tega ne smem povedati. Potem bodo ugotovili, da sva zaljubljena in me bodo dali v drugo ustanovo. Razen, če si kaj izmislim. Kaj, če rečem, da sva šla ven na zrak? Ali bodo ugotovili? Itak nimam avta. Zakaj bi mislili, da sem jaz? Šla sem do odvetnika, ter mu hotela povedati, da ni možnosti, da sem jaz. Takrat pa zagledam prav tistega človeka, ki je bil kriv. Gospod z brado. Tetovaže je imel po obeh rokah. Nisem verjela svojim očem. Zraven je stal David. Potrkala sem. David je odprl vrata. Bila sem vesela, da ga vidim. Ampak zelo presenečena, da je zraven morilca. ''Kaj se dogaja?'' sem vprašala. Odvetnik je rekel, da je to oseba, ki je rekla, da je kriva. Izpustili so me. Ampak meni ni bilo jasno, zakaj je priznal krivdo? Kaj če ni on kriv? David je čutil, da nekaj ni v redu, da sem zelo zamišljena. Objel me je. Objela sem ga močneje. Najine ustnice so se dotaknile, kot da je vse to prvič in ne že stotič. Nekaj je bilo drugače. Objemal me je in jaz njega. Kot, da bi prvič začutila strah, da lahko vse to izgine. Če je moja sestra umrla lahko tudi jaz ali on. Rekla sem mu naj gre, ker moram pohiteti domov. Šla sem. Do doma sem iti skozi temni gozd. Zaslišala sem korake. Hitreje sem hodila. Vedno bližje je bilo. Začela sem teči. Zraven gozda je knjižnica. Tja sem šla, ker je bilo zelo hladno in temno. Tam sem se počutila varno. Knjižnice so odprte cel dan in noč tako, da ni bilo skrbi. Potem sem ugotovila, da imam prazno baterijo. Nisem mogla poklicati domov. Zagledala sem knjižničarko in si izposodila telefon. Poklicala sem domov. Mama je prišla po mene. Bila je zelo presenečena. Ni vedela kje sem bila. Povedala sem ji in me je okrivila, da lažem. Rekla mi je, da me bo jutri peljala nazaj v dom, da me ne bo rabila gledati kako ji lažem. Bila sem osupla. Zvečer mi je nekdo vrgel kamen v okno. Predvidevala sem kdo je. Bil je on. David. Ko sem ga povabila noter se je nekaj zgodilo. Padla sem nazaj. Videla sem svojo mlajšo sestro kako se pogovarja s prijateljem. Ti loviš se zadere in se obrne. Takrat pogleda mene in reče :''Sama si kriva, Katarina.'' Vidim, da skoči na cesto in vsi gredo tja, ko vidijo mojo sestro. Naenkrat vse postane belo. Kot, da nebi obstajala. Slišim kako daljni glas reče ''Katarina? Si v redu'? Kaj se dogaja?' Vzgojiteljev glas zaslišim. Svojo sostanovalko Amelijo. Saro, Davida vse slišim. Nič ne vidim. Slišim, kako pride reševalec. Slišim, kako ljudje kličejo moje ime. Takrat pomislim. Kaj, če sem umrla? Kaj, če ni nič res? Nekaj me strese. ''Še enkrat na več naštimaj'', reče zdravnik in me še enkrat strese. Vdihnem. Fuj. Zavoham zrak iz bolnišnice. Spreleti me mraz. Zakaj bi sestra skočila pred avto? Ni možno. Preveč rada je živela. Nekaj se skriva za tem in tistim gozdom. Moram ugotoviti kaj. David je bil cel zaskrbljen ampak ne preveč, da nebi ugotovili za naju. Kako je srčkan, ko ga skrbi. Objela sem ga. Kasneje še vse ostale, da sem prikrila. Rekla sem mu, da bi lahko danes šla na sprehod, ampak je imel trening. Objela sem ga poljubila na usta in se poslovila v primeru, da se mi kaj zgodi. Zanimalo ga je zakaj ampak sem morala iti. V gozd.
Šolka <3