Ena nova zgodba! Upam ,da vam bo všeč! Vabljeni k branju!
»NEEEEEEE!!!!«. »Samo to te prosim«. »Prosim neeeeeeee«! »Ne morem Charlotte. Ne morem se družiti več s tabo, ker me bosta ta stara dva ubila, če bom zaljubljen vate! Ne morem več! Ne morem več poslušati vsega tega kričanja in dretja name doma kako sem lahko zaljubljen in kako se družim s punco, ki prihaja iz družine s katero smo skregani in tako naprej in tako nazaj! Enostavno ne morem več! Ne morem!!!!!«. »Ampak zakaj? Lahko bi jih poskusila prepričati! Enostavno ne bom prenesla, če me boš zapustil!«. »Ne bo šlo. Najini starši so skregani zaradi ene stvari. Ljubezni! In nočem tega prepira še bolj razplemeniti zaradi istega pojma. Ljubezni. In to do tebe. Pa ne v slabem smislu kot, da te ne maram ampak v dobrem. Neskončno te ljubim in tega ne bi rad izgubil ampak enostavno morem!«. »Neeee! Prosim ne. Ti si edino kar se mi je zgodilo v življenju in tega enostavno nočem izgubiti! Ne morem! Prosim.«. »Ne gre Charlotte. Enostavno ne gre. Zbogom.«. »Zbogom Olliver« sem vsa v joku zahlipala za njim. Ne morem verjeti, da je konec. Enostavno moje možganske celice ne razumejo tega, da mojega ljubljenega Olliverja ni več. Najine zveze je konec. Enostavno ne morem verjeti. Olliver. Ni ga več. Enostavno ne gre. Nikoli več tistih pocukranih odhodov iz šole, ko sva se držala za roke. Nikoli več tistih poljubov, ki mi enostavno ne grejo iz glave. Enostavno ne gre. Kaj pa zdaj?
CHARLOTTE
V tistem trenutku je zazvonilo ni vsi sošolci, ki so buljili v naju, nekateri tudi jokali, nekateri tudi smejali… Vsi tisti so se posedli le jaz sem še bila čisto na sredini našega 9.a razreda. Olliver je že šel čez vrata v sosednji 9.b razred jaz pa sem bila sama na sredini razreda, čisto bleda in pogled sem usmerjala v vrata. Samo v vrata in nikamor drugam. Ne v zelo zmedene in buljajoče sošolce in ne kamorkoli drugam. Nisem vedela kaj bi. Bila sem čisto bleda in zamrznjena. Nisem se morala premakniti. Samo stala sem in gledala v vrata skozi katere je šla moja največja ljubezen! Nisem razmišljala o ničemer. Oziroma sem. Razmišljala sem o Olliverju. O najinih posebnih trenutkih, poljubih in pocukranih sprehodih. Točno v tistem trenutku je v razred prišla učiteljica zgodovine. Ko je zaprla vrata me je šele opazila in točno v tistem hipu sem se zgrudila na tla in omedlela…

To je to! Upam, da vam je bilo všeč! Lajkajte, komentirajte in povejte svoje mnenje (res ga potrebujem!!!!!) lahko pa se name tudi naročite.
lp pilovka99